Sredi našega sveta, ki poka po šivih od napetosti in kjer se zdi, da vsaka stran zahteva mojo popolno pripadnost svojemu »božanstvu« – naj bo to ideologija, varnost ali goli potrošniški mir – vidim v Salomonu svojo lastno podobo. Njegovo srce se je nagnilo k tujim bogovom. Ne naenkrat, ampak počasi, skozi majhne kompromise, skozi poskus, da bi ugajal vsem in si zagotovil mir zunaj sebe.

Tudi jaz ugotavljam, da moje srce postaja razdrobljeno. Ko zjutraj namesto v tišino stopim v hrup digitalnih novic o vojnah in krizah, dopuščam, da ti sodobni »Aštarte in Milkomi« zasedejo prostor v mojem templju. Moja zbranost se razblini. Skušam razumeti vse, biti informiran in v koraku s časom, a pri tem izgubljam tisto edino središče, ki me dela živega.

Pred nekaj dnevi sem se ujel sredi pogovora o trenutnih družbenih razmerah. V želji, da bi deloval razgledano in sprejemajoče, sem svoje osebno prepričanje raje zamolčal in govoril jezik, ki ga svet hoče slišati – jezik cinizma in strahu. Čutil sem, kako se je moje srce »nagnilo«. Postal sem razdeljen. Moja notranja molitev je v tistem trenutku zamrla, ker sem v svoj najsvetejši prostor spustil duhove dokazovanja in ugajanja. Skušal sem se »pomešati med narode«, kakor pravi psalm, in takoj sem začel posnemati njihova dela – njihovo tesnobo in njihovo nestrpnost.

Filokalijski očetje temu stanju pravijo raztreščenost ali fragmentacija. Rešitev vidim v tisti tuji ženi iz evangelija. Ona nima statusa, nima »pravilne« teologije, nima ničesar razen svoje neizprosne osredotočenosti na Kristusa. Ne zanima je, kaj si mislijo drugi, ne zanima je niti lastno dostojanstvo – pripravljena je biti »psicek pod mizo«, samo da dobi drobtinico resnice. Njen um ni razdeljen; njeno celotno bitje je en sam klic k Njemu.

Zato danes namesto Salomonovega bleščečega, a razpokanega templja, izbiram njeno držo. Sredi vseh globalnih viharjev se poskušam umakniti od poskusov, da bi ugajal vsem sodobnim idolom. Zapiram vrata svojih čutov pred nepotrebnim hrupom in se osredotočam na tisto eno drobtinico milosti, ki je v tem trenutku pred mano. Uporabljam budno varovanje srca, da ujamem trenutek, ko se moje srce spet začne zapletati z idoli tega časa. Moja svoboda ni v tem, da razumem ves svet, ampak v tistem ponižnem kriku iz globine, ki ne išče kraljevega prestola, ampak le dotik tistega, ki edini lahko ozdravi mojo razdeljenost.