Na torek šeste velikonočne nedelje se ustavljam ob Gospodovih besedah o odhodu. Ni nas zapustil, temveč nas pripravlja na prihod Tolažnika. Kristus v evangeliju razkriva globoko skrivnost: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Jn 16,7). Njegov »odhod« pomeni nenehno očiščevanje mojih čutnih in umskih predstav o Bogu, da bi se v izpraznjenem prostoru srca lahko naselil Sveti Duh. To je pot notranje askeze – umikanje lastnega ega, da bi se razodela moč Vstalega.

V Apostolskih delih odmeva čudež v Filipih. Pavel in Sila sta v najgloblji ječi, vklenjena v klade, a sredi noči molita in pojeta hvalnice Bogu (Apd 16,25). To je velikonočna drža v svoji najbolj surovi in čisti obliki. Vera ni odsotnost trpljenja, temveč prisotnost Gospoda sredi verig. Ko se stresejo temelji ječe in se odpro vrata, se ne zgodi le osvoboditev telesa, ampak spreobrnjenje ječarja. Psalm 138 potrjuje to izkušnjo: »Gospod bo izpolnil načrt v moje dobro.« Moja edina naloga je zaupanje, ki v temi noči prepozna zoro vstajenja.

Ta premik iz ujetosti v svobodo se v našem konkretnem okolju, kjer se 12. maja 2026 soočamo z negotovostjo in družbenimi napetostmi, uresničuje skozi drobna, a odločilna dejanja:

Vstajenje utripa v tistem slovenskem človeku, ki se sredi osebne »ječe« – morda dolgotrajne bolezni, odvisnosti ali ujetosti v brezizhodne družinske odnose – odloči, da ne bo postal žrtev zagrenjenosti. Primer novega življenja je sosed, ki kljub lastni osamljenosti in pomanjkanju najde moč, da zapoje hvalnico s tem, ko pripravi skromen obrok za še bolj pomoči potrebnega. V tem dejanju se klade sebičnosti zlomijo in v stanovanjskem bloku ali vasi zasveti evharistična luč.

V naših razmerah, kjer so nezaupanje v institucije, draginja in politična razdvojenost postali težko breme, se pričevanje Duha zgodi tam, kjer nekdo zavestno prekine krog obtoževanja. Vstajenje prepoznavam v tistem državljanu ali delavcu, ki sredi javnih polemik in poskusov razvrednotenja človekovega dostojanstva ohrani trezno glavo (nepsis) in blagost. Ko se v Sloveniji danes nekdo namesto za cinizem odloči za spoštljivo služenje skupnemu dobremu, s tem razodeva, da »knez tega sveta« nima nobene oblasti nad tistim, ki pripada Kristusu.

Duh Resnice prihaja, da bi svet prepričal o grehu, pravičnosti in sodbi. Moje bivanje v tem velikonočnem času postaja prostor, kjer se ta sodba uresničuje kot milost. Ne bivam več v strahu pred ujetostjo, temveč v svobodi otroka, ki ve, da Gospodova desnica rešuje (Ps 138,7). V evharistiji, kjer se zemeljsko stika z nebeškim, prejemam moč, da tudi sredi noči pojem pesem hvale, ki odpira vrata vsem, ki iščejo upanje. Kristus je vstal! Resnično je vstal!