Sredi podarjene sobote, ko velikonočna svetloba še vedno mehča robove sveta, se ustavljam ob Gospodovih besedah: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej kakor vas.« (Jn 15,18). Te besede ne prinašajo strahu, temveč globoko potrditev, da pot k pobožanstvenju neizogibno vodi skozi ozka vrata resnice, ki svetu ostaja tuja.

Apostol Pavel v današnjem berilu potuje skozi Frigijo in Galatijo, a Sveti Duh mu zapira poti, dokler v videnju ne zasliši klica: »Pridi v Makedonijo in nam pomagaj!« (Apd 16,9). To je podoba evharistične pokorščine – bivanja, ki ni ujeto v lastne načrte, ampak ostaja nenehno odprto za šepet od zgoraj. Moje življenje postaja liturgija takrat, ko se neham oklepati svojih poti in dopustim Gospodu, da preusmeri moje korake tja, kjer je ljubezen najbolj potrebna.

Psalm 100 me vabi k radostnemu služenju: »Vriskaj Gospodu, vsa zemlja!« To ni hrupen optimizem, temveč tista mirna radost (hara), ki izvira iz spoznanja, da pripadam Njemu, ki je večno zvest.

V našem slovenskem prostoru, negotovosti, utrujenosti od družbenih delitev in občutkov nemoči pred sistemskimi krivicami, se velikonočna drža utelesi v povsem konkretnih dejanjih.

Velikonočni sijaj izžareva iz tistega slovenskega delavca ali upokojenca, ki se kljub rastočim cenam in občutku, da je v sistemu le številka, ne prepusti zagrenjenosti. Ko sredi pomanjkanja deli tisto malo, kar ima, s sosedom, ki je še v večji stiski, se v njegovem dejanju razodeva vstajenje od mrtvih. To je zmaga nad duhom sveta, ki spodbuja kopičenje; to je vrnitev k evharistični delitvi, kjer se kruh množi skozi darovanje.

Živimo v času, ko se zdi, da je sovražni govor postal jezik vsakdana in ko se za vsako ceno išče zunanjega sovražnika. Kristusova obljuba, da nas svet ne bo razumel, se uresničuje v tistih, ki se sredi ideoloških bojev odločijo za molk molitve namesto za kričanje obsodb. Ko nekdo v javnem prostoru zavestno opusti možnost, da bi vrnil udarec, in namesto tega ohrani notranjo treznost (nepsis), s tem pričuje za kraljestvo, ki ni od tega sveta. To je upor proti »svetu« s polnostjo Ljubezni, ki ne išče svojega.

Gospod pravi: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.« (Jn 15,19). Ta odbranost ni privilegij, temveč poklicanost h križu, ki je hkrati prestol vstajenja. Moja istovetnost je v tem, da pripadam Jagnjetu. Vsaka preizkušnja, vsako nerazumevanje s strani okolice postane priložnost, da se še globlje povežem s Kristusom, ki v moji krhkosti razodeva svojo nepremagljivo moč.

Naj bo ta dan vabilo k tihemu služenju in k vriskanju, ki prihaja iz srca, ki ve: Gospod je dober in njegova zvestoba traja iz roda v rod. Kristus je vstal! Resnično je vstal!