V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Ljubljeni v Vstalem Gospodu, na šesto velikonočno nedeljo doživljamo blagoslovlljen čas pričakovanja, ko se obljuba o drugem Tolažniku že dotika naših src. Evangelist Janez nam odpira dvorano zadnje večerje, kjer Kristus ne zapušča svojih kot sirot, temveč pripravlja prostor za novo navzočnost – za Svetega Duha, ki biva v nas in med nami. To je evharistična skrivnost v svojem najglobljem pomenu: Bog se ne nahaja nekje daleč v nedostopnih višavah, temveč postaja dih našega diha in kri naše krvi.

Apostol Peter v svojem pismu vabi k jasni drži: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih.« (1 Pt 3,15). To pomeni, da srce postane notranji oltar, nenehno prostorje vstajenja. Ko v tišini molitve umirjam nemirne misli in se spuščam v globino svojega bitja, tam ne najdem praznine, ampak Živega. To je temelj krščanskega turizma in romarstva: resnično potovanje se ne meri v kilometrih, temveč v prehodu iz razpršenosti zunanjega sveta v zbranost božje navzočnosti v sebi in v drugih.

V Apd 8 beremo o velikem veselju v Samariji, ko so ljudje sprejeli besedo in prejeli Svetega Duha s polaganjem rok. To veselje je sad velikonočnega preboja. Vsaka liturgija, vsako prejemanje evharistije je ponovitev tega dogodka – je vstop v območje, kjer smrt nima zadnje besede in kjer se vse naše rane preobražajo v svetla znamenja zmage.

V sedanjih slovenskih razmerah medsebojnega nezaupanja, ideoloških prepirov in socialne stiske, marsikdo izgubi pogum. Sredi tega dogajanja se velikonočna drža ne uresničuje v velikih besedah, temveč v tihih, a mogočnih preobratih.

Prepoznavam moč vstajenja v tistem posamezniku, ki se sredi hude izgube – morda izgube zaposlitve ali ljubljene osebe – ne zapre v grob obupa. Primer vstajenja je oče ali mati, ki kljub rastočim stroškom življenja in negotovosti, ki jo prinaša jutri, ohrani blagost v besedi. Ko tak človek namesto jeze izbere hvaležnost za tisto malo, kar ima, in to deli z nekom, ki je še bolj osamljen, takrat v njem vstaja Kristus. To je evharistija vsakdanjika; lomljenje lastnega časa in potrpežljivosti drugemu.

V našem družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladujejo delitve in kjer je »papeška nedelja« le še star spomin na edinost, se vstajenje dogaja tam, kjer se ljudje odločijo za resnico kljub ceni, ki jo morajo plačati. Vstajenje utripa v tistih civilnih pobudah in medsebojni pomoči, kjer se slovenski človek prebudi iz otopelosti in namesto pričakovanja pomoči od države sam ponudi roko sosedu. Ko sredi političnih manipulacij in svetovnih groženj z vojno ohranimo notranji mir in ne dopustimo, da bi sovraštvo zastrupilo naše odnose, takrat živimo kot ljudje, ki so bili pokopani s Kristusom in so z njim tudi vstali.

Gospod pravi: »Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.« (Jn 14,20). Ta nepopisna povezanost je bistvo naše vere. Nismo sirote v tujem svetu, temveč smo ljubljeni otroci, ki v evharistiji okušajo predokus nebeške gostije.

V tem velikonočnem času, ko narava cveti in nas vabi na pota turizma, naj bo vsak naš korak romanje k Ljubezni. Naj bo naša drža tista, o kateri govori psalm: »Vzklikajte Bogu, vsa zemlja!« (Ps 66,1). To vriskanje ne prihaja iz odsotnosti trpljenja, temveč iz gotovosti, da je Kristus s svojo smrtjo premagal smrt in nam podaril bivanje, ki ga nihče ne more vzeti.

Naj Sveti Duh, Tolažnik, napolni naše domove, našo domovino in ves svet s tistim mirom, ki presega vsak razum in ki edini prinaša resnično svobodo. Kristus je vstal! Resnično je vstal!