Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,34-11,1)

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je pravičen, bo prejel plačilo pravičnega. Kdor da komu teh malih piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec – resnično, povem vam – ne bo izgubil svojega plačila.«

Ko je Jezus dovršil naročila svojim dvanajsterim učencem, je od tam odšel učit in oznanjat po njihovih mestih.

Hoja za Kristusom vsebuje močne zahteve in hkrati tudi sladke obljube. Božja milost nas zajame kot idilična privlačnost in kot ogenj, ki zažge hišo. Zlo je lahko milost, trda, močna, a kakor meč do dna prodorna. Jezus nas vabi v takšno ljubezen kot je njegova: križana. Križ je njegov meč, ki loči duhove. Tudi sadovi so več kot obilni: Oče in Sin prebivata v nas in mi v njima. Nič ne bo pozabljeno, niti kozarec vode, ki smo ga iz ljubezni podarili bližnjemu. Kot Jezusovi učenci smo povabljeni sprejeti trpljenje in obljubo radosti, ki jih človeško srce niti ne sluti.