Jakobova poslednja navodila (1 Mz 49,29-33) in Jožefova smrt (1 Mz 50,15-25) razkrivata globoko vero v Božjo zvestobo. Navkljub izgnanstvu v Egiptu ohranita upanje na obljubljeno deželo, ker "Bog nas bo gotovo obiskal". Spominjanje njegovih čudežev je ključ do hvaležnega srca. V Matejevem evangeliju (Mt 10,24-33) Jezus tolaži učence: "Ne bojte se tistih, ki ubijejo telo". Njegova beseda razkriva Očetovo skrb za vsakega, tudi za najmanjšega vrabca. Matej prikazuje Kristusovo sporočilo kot klic k radikalnemu zaupanju. Kakor je Jožef verjel v Božjo previdnost kljub izdaji bratov, smo tudi mi poklicani zaupati sredi življenjskih viharjev. Jakobova želja, da bi bil pokopan v obljubljeni deželi postane simbol naše hrepenenja po večnem domu, medtem ko Jožefova pomiritev bratov razkriva srce, ki je preseglo maščevanje. Psalmist nas vabi, da vsak dan znova odkrijemo Božje delovanje v naši zgodbi. Jezusova podoba o vrabcih, ki jih Oče šteje, nas opogumlja: če skrbi za najmanjše, koliko bolj bo skrbel za nas, ki smo njegovi otroci. Kakor je Jožef na smrtni postelji spominjal na Božje načrte, tudi mi lahko ob koncu vsakega dne prepoznamo njegove sledi v svojem življenju. Naj nas Jožefovo odpuščanje navdihne, da presežemo rane preteklosti, psalmistova hvala pa nas uči živeti v stalnem spominjanju Božjih dobrot. Kristusova beseda "Kdor me prizna pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred Očetom!" nam daje moč, da navkljub vsem strahovom hrabro sijemo v temi, kajti On nosi vsako našo besedo v svojem Srcu.