Dragi bratje in sestre, ko poslušam besede preroka, da se Božja beseda nikoli ne vrne k Bogu prazna in brez sadov, v meni vznikne tiha gotovost: nekaj se vedno dogaja, tudi ko tega ne vidim. Kakor dež in sneg, ki neopazno napajata zemljo, tako tudi Beseda pronica v skrite plasti mojega srca. Očetje bi rekli, da Bog deluje v globini, kjer jaz nimam dostopa — in prav tam se začne resnično življenje.

Psalm poje o zemlji, ki jo Bog obiskuje in napaja. Ta podoba mi je blizu: ne govorimo o popolni zemlji, ampak o zemlji, ki sprejema. In tukaj prepoznam sebe — včasih trd, včasih raztresen, včasih preplavljen s skrbmi. Jezusova prilika o sejalcu me ne postavi v en sam predal, ampak mi pokaže gibanje: v meni so vse te zemlje. In vendar Sejalec ne neha sejati. Ne izbira popolnih pogojev. Seje tudi v mojo nepopolnost in grešnost.

Apostol Pavel razširi pogled: vse stvarstvo zdihuje, vse je v pričakovanju. Tudi jaz čutim to napetost — med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo. Med bolečino in obljubo. In vendar pravi, da to ni brezup, ampak porod. Nekaj se rojeva.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen pri krstu, je prav ta skriti porodni dih novega življenja. Ne deluje vedno na enak način. Včasih ga zaznam kot rahlo luč, ki mi pomaga videti resnico o sebi brez strahu. Drugič kot nemir, ki me vabi, da ne ostanem tam, kjer sem obstal. Spet tretjič kot tiho tolažbo, ki me drži pokonci, ko ne vidim sadov. In včasih kot moč, ki me preseneti — da naredim korak, za katerega sem mislil, da ga ne zmorem.

Spominjam se, da sem dolgo nosil zamero do nekoga, ki mi je bil blizu. Ni bila glasna, bila je tiha, a vztrajna — kot trnje, ki počasi duši. Sprva sem jo opravičeval, celo varoval. A ni mi dajala miru. In nekega dne sem v molitvi preprosto priznal: »Ne zmorem sam.« To ni bil velik trenutek, bolj majhna razpoka. A prav skozi to razpoko je začelo prihajati nekaj novega. Odpuščanje ni prišlo kot odločitev, ampak kot proces: najprej pripravljenost, potem razumevanje, potem mir. Ni izbrisalo preteklosti, a jo je preobrazilo. In v meni je nastal prostor, kjer je lahko nekaj zraslo. To je bil zame sad, ki ga nisem ustvaril, ampak prejel.

Počasi odkrivam, da moja naloga ni, da postanem popolna zemlja, ampak da ostajam odprt. Da ne zapiram srca, ko pride Beseda — tudi če me izzove, tudi če me preseže. Kajti prav v tej odprtosti Sveti Duh dela svoje delo. On mehča trdoto, čisti kamne, počasi odstranjuje trnje. Ne na silo, ampak zvesto.

In morda je največje upanje prav to: da Bog ne obupa nad mojo zemljo. Sejalec se ne utrudi. Vedno znova prihaja. Vedno znova seje.

Zato si danes ne želim popolnosti, ampak razpoložljivosti. Ne velikih sadov, ampak zvestobe v sprejemanju. Ker vem: kjer Beseda pade in je sprejeta, tam se življenje začne — tiho, skrito, a resnično. In nekoč, morda neopazno, obrodi sad, ki presega vse, kar sem si mogel predstavljati.