V današnjem evangeliju Jezus postavi učencem vprašanje, ki ne izgublja svoje moči: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To ni vprašanje za preizkus znanja. Ni vprašanje, na katero bi bilo mogoče odgovoriti z naučeno definicijo. Jezus ne sprašuje, kaj pravijo drugi, ne zanima ga javno mnenje ali priljubljenost. Pogled usmeri v srce svojih učencev.

Tudi sam večkrat opazim, kako hitro govorim o Bogu, ne da bi zares govoril iz srečanja z njim. Vera lahko postane zbirka lepih misli, navad ali običajev. Jezus pa išče nekaj globljega. Zanima ga, ali ga poznam kot živo osebo. Ali je On res središče mojega življenja ali pa ostaja le del mojega sveta.

Peter odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus takoj razkrije izvor tega odgovora: »Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.«

To pomeni, da se vera rodi kot dar.

Človek lahko prebere veliko knjig, pozna zgodovino Cerkve, razume teologijo in vseeno ostane daleč od osebnega srečanja s Kristusom. Vera postane živa takrat, ko Sveti Duh razsvetli srce. Takrat Jezus ni več samo zgodovinska osebnost ali predmet razmišljanja, ampak Gospod, ki stopa v moje življenje.

To delovanje Svetega Duha je zelo tiho. Podobno je jutranji svetlobi. Sonce ne vzhaja z velikim hrupom, pa vendar počasi razsvetli vse. Tudi v duhovnem življenju največje spremembe pogosto nastajajo neopazno. Srce začne drugače gledati na ljudi. V molitvi se rodi več miru. Besede Svetega pisma dobijo novo globino. Človek začne slutiti, da ga Bog spremlja tudi tam, kjer ga prej ni prepoznal.

Prerok Izaija danes govori o ključu Davidove hiše, ki ga Bog izroči Eljakimu. Ključ pomeni zaupanje in odgovornost. V evangeliju Jezus podobno izroči Petru ključe nebeškega kraljestva. Ključi niso znamenje oblasti v človeškem smislu, ampak služenja. V Božjem kraljestvu je največji tisti, ki odpira vrata drugim.

Kolikokrat pa tudi sam iščem drugačne ključe. Rad bi imel ključ do uspeha, do varnosti, do prihodnosti. Svet mi neprestano ponuja nove obljube. Če bom imel dovolj denarja, bom miren. Če bom dovolj vpliven, bom varen. Če bom vse načrtoval, bom obvladoval življenje.

Toda življenje hitro pokaže, kako krhke so te opore.

Današnji človek nosi veliko negotovosti. Številne družine občutijo težo visokih življenjskih stroškov. Mladi težko pridejo do svojega doma. Po svetu divjajo vojne, ki razdirajo družine in silijo milijone ljudi v begunstvo. V javnem prostoru se širi nezaupanje, ljudje se hitro razdelijo na »naše« in »vaše«, družbena omrežja pa pogosto ustvarjajo več hrupa kakor resničnega dialoga. V takšnem svetu se srce zlahka utrudi in začne iskati trdne opore.

Prav zato me današnji evangelij vrača k bistvenemu vprašanju.

Kdo je Jezus zame?

Če je samo eden izmed mnogih odgovorov, potem bo moje življenje še naprej nihalo skupaj z dogodki. Če pa postane skala, potem tudi nevihte ne morejo ničesar porušiti.

To ni sad moje moči. To je delo Svetega Duha.

Sveti Pavel danes vzklikne: »Kako nedoumljiva so njegova dela in kako neizsledljive njegove poti!«

V teh besedah ni obupa, ampak občudovanje. Človek odkrije, da Boga ne more zapreti v svoje predstave. Prav tam se rodi ponižnost. In ponižnost ni podcenjevanje samega sebe. Je notranja svoboda, ki priznava, da je Bog vedno večji od mojih načrtov, mojih razlag in mojih pričakovanj.

Ko človek sprejme to resnico, se v njem začne nekaj zelo lepega. Ni mu več treba nositi sveta na svojih ramenih. Srce se počasi uči zaupati.

To se na poseben način dogaja pri sveti maši.

Ko stopim pred oltar, prinašam vse, kar sem: svojo vero in dvome, veselje in utrujenost, uspehe in neuspehe. Na oltar ne polagam samo kruha in vina. Skupaj z njima Kristusu izročam tudi svoje življenje.

Nato Sveti Duh pride nad darove.

Kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri.

Toda delo Svetega Duha se ne ustavi pri oltarju.

Njegova želja je, da bi se tudi moje srce preobrazilo.

Da bi iz mojega strahu nastajalo zaupanje.

Iz nemira mir.

Iz zaprtosti občestvo.

Iz sebičnosti ljubezen.

Cilj evharistije ni samo, da prejmem sveto obhajilo. Kristus prihaja vame, da bi moje življenje postajalo prostor njegove navzočnosti. Cerkev ni zgrajena predvsem iz kamna, ampak iz ljudi, ki dovolijo Svetemu Duhu, da jih povezuje v eno telo.

Zelo pomenljivo je, da Jezus Petru obljubi: »Vrata pekla je ne bodo premagala.«

Ne pravi, da Cerkve ne bodo dosegle preizkušnje.

Ne pravi, da ne bo napak, grehov ali slabosti.

Pravi pa, da zlo ne bo imelo zadnje besede.

To velja tudi za moje življenje.

Včasih vidim predvsem svoje omejitve.

Svoje padce.

Svojo počasnost.

Toda Kristus vidi globlje.

On vidi človeka, ki ga Sveti Duh še vedno oblikuje.

Na koncu današnje Božje besede ostajam pri Jezusovem vprašanju. Nanj ne želim odgovoriti samo z ustnicami. Želim, da odgovor dozoreva v mojem vsakdanjem življenju – v načinu, kako poslušam, kako odpuščam, kako nosim preizkušnje, kako se srečujem z ljudmi. Vera postane resnična tam, kjer Kristus ni več samo predmet mojega razmišljanja, ampak navzočnost, iz katere živim.

Ko bom danes pristopil k svetemu obhajilu, bom prosil za preprost dar: naj Sveti Duh tudi meni vedno znova razodeva, kdo je Jezus. Kajti od odgovora na to vprašanje ni odvisna samo moja molitev, ampak smer mojega življenja. In ko Kristus postane skala mojega srca, nobena nevihta, pa naj bo osebna ali družbena, ne more izbrisati upanja, ki ga On podarja.