Današnja Božja beseda me postavi pred eno najtežjih Jezusovih izjav: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.«

Te besede zvenijo skoraj tuje svetu, v katerem živim. Vse okoli mene govori o tem, da je sreča v tem, da se izognem naporu, da si življenje čim bolj olajšam, da imam čim več možnosti in čim manj omejitev. Križ se zdi nekaj, kar je treba čim prej odstraniti.

Jezus pa o križu govori drugače.

Ne kot o kazni.

Ne kot o nesmislu.

Ampak kot o kraju, kjer človek odkrije, kdo v resnici je.

Pred tem evangelijem Peter naredi nekaj zelo človeškega. Ko sliši, da bo Jezus trpel, ga skuša odvrniti. Njegova ljubezen je iskrena. Noče izgubiti Učitelja. Toda še vedno razmišlja po človeški logiki. Če ljubiš Boga, potem naj bi šlo vse gladko. Če si zvest, naj bi bilo življenje lažje.

Kolikokrat se tudi v meni oglasi isti Peter.

Ko pride bolezen.

Ko se poruši odnos.

Ko otrok izbere pot, ki je nisem pričakoval.

Ko pošten človek ostane brez dela.

Ko se dolgo trudim, pa ni sadov.

Takrat se mi zdi, da je Bog nekje daleč.

Jeremija danes razkrije nekaj zelo podobnega.

»Zapeljal si me, Gospod.«

Prerok ne skriva svojega boja. Govori iskreno. Celo zdi se mu, da ga je Bog prevaral. Pa vendar v istem srcu odkrije nekaj, česar ne more utišati.

»V mojem srcu je kakor goreč ogenj.«

To je skrivnost vere.

Bog ne odstrani vedno ognja preizkušnje.

Položi pa v človeka drug ogenj.

To je Sveti Duh.

Njegovo delovanje ni predvsem v tem, da spremeni okoliščine, ampak da spremeni srce. Obstaja velika razlika med človekom, ki nosi križ sam, in človekom, ki ga nosi skupaj s Kristusom. Navzven je lahko križ enak, v notranjosti pa se vse spremeni.

Sveti Duh človeka ne naredi neobčutljivega za bolečino. Ne odvzame solz. Toda sredi njih prižge upanje, ki ga ni mogoče razložiti samo s človeško močjo.

Apostol Pavel zato pravi: »Preobražajte se z obnovo svojega uma.«

Kako zelo potrebujem prav to prenovo pogleda.

Velikokrat mislim, da je največja težava v dogodkih okoli mene.

Bog pa pogosto začne tam, kjer najmanj pričakujem – pri mojem načinu gledanja.

Ko se spremeni pogled, začne drugače dihati tudi srce.

Pred nekaj tedni sem prebral zgodbo mlade žene iz Ukrajine. Zaradi vojne je z otrokoma zapustila svoj dom. Mož je ostal na fronti. Ko so jo vprašali, kaj ji daje moč, ni govorila o velikih načrtih. Rekla je: »Vsako jutro prosim Boga samo za današnji dan. Če bi razmišljala o vseh letih pred seboj, bi obupala. Danes pa lahko ljubim svoje otroke.«

Ta odgovor me je pretresel.

Vojna ji ni vzela sposobnosti ljubiti.

Prav tam se je pokazala moč, ki presega človeka.

To je moč Svetega Duha.

Tudi v našem okolju srečujem podobne zgodbe.

Starejši mož, ki vsak dan obiskuje svojo ženo v domu za ostarele, čeprav ga ta zaradi bolezni pogosto ne prepozna več.

Mati, ki več let skrbi za težko bolnega sina.

Mlad človek, ki po številnih zavrnitvah pri iskanju zaposlitve ne izgubi dostojanstva.

Takšne zgodbe niso na naslovnicah.

Toda prav tam raste Božje kraljestvo.

Današnji psalm pravi:

»Moja duša žeja po tebi.« Kako lep izraz. Človek pogosto misli, da žeja po uspehu, po varnosti ali po priznanju. V resnici pa je v globini srca žeja po Bogu.

Vse drugo jo lahko za nekaj časa prekrije, nikoli pa je ne poteši.

Prav zato je evharistija tako dragocena.

Ni samo verski obred.

Ni samo izpolnitev nedeljske dolžnosti.

Evharistija je kraj, kjer se Kristus vedno znova podari.

Na oltarju se zgodi nekaj, česar svet ne zna izmeriti.

Sveti Duh pride nad kruh in vino.

Navadna darova postaneta Kristusovo telo in kri.

Toda Sveti Duh ne želi preobraziti samo darov na oltarju.

Njegova največja želja je, da bi se tudi moje srce postopoma spreminjalo v Kristusovo srce.

Da bi začel ljubiti tam, kjer sem prej bežal.

Da bi odpuščal tam, kjer sem nosil zamero.

Da bi zaupal tam, kjer me je vodil strah.

Vsakič ko pristopim k svetemu obhajilu, Kristus prihaja v mojo revščino, ne v mojo popolnost. Ne čaka, da bom brezhiben. Pride prav zato, ker ve, kako zelo potrebujem njegovo življenje.

Zanimivo je, da Jezus po govoru o križu takoj postavi vprašanje:

»Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«

To vprašanje postaja iz leta v leto pomembnejše.

Svet še nikoli ni imel toliko možnosti.

Toliko znanja. Toliko tehnologije. Toliko povezav.

Pa vendar je toliko ljudi osamljenih.

Toliko mladih izgublja smisel.

Toliko družin živi v stalni napetosti.

Človek lahko osvoji ves svet in pri tem izgubi samega sebe.

Kristus pa ponuja ravno nasprotno pot.

Kdor izroči svoje življenje iz ljubezni, ga šele zares najde.

Na koncu ostajam pri Jeremiju.

V njegovem srcu gori ogenj.

Ta ogenj ni navdušenje enega dne.

Je Sveti Duh.

Tudi jaz si želim tega ognja.

Ne ognja, ki bi požigal ljudi, ampak ognja, ki razsvetljuje temo.

Ne ognja nemira, ampak ljubezni.

Ko bom danes stopil pred oltar, bom prosil za eno samo milost: da bi Kristus, ki se mi podarja v evharistiji, počasi preoblikoval moje srce. Da bi tudi v mojih preizkušnjah ostal tisti tihi plamen, ki ga ne more ugasniti nobena življenjska nevihta. Kjer gori ta plamen, tam križ ni več konec poti, ampak kraj, kjer se začne vstajenje.