Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 2,1-11)

Neopravičljiv si, o človek, kdor koli si, ki sodiš. V čemer namreč sodiš drugega, obsojaš sebe samega; ti, ki sodiš, namreč delaš isto. Vemo pa, da je Božja sodba prava nad tistimi, ki delajo taka dela. Mar meniš, o človek, kateri sodiš tiste, ki delajo taka dela, pa jih sam tudi delaš, da ubežiš Božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne vedoč, da te Božja dobrota vodi k pokori?

Toda s svojo trdovratnostjo in z nepokornim srcem si nakopavaš jezo na dan jeze, ko se bo razodela pravična sodba Boga, ki bo povrnil vsakemu po njegovih delih: z večnim življenjem tistim, ki vztrajno v dobrih delih iščejo slave in časti in neminljivosti; z jezo in srdom pa tistim, ki so prepirljivi in se ne uklonijo resnici, vdani pa so krivici.

Bridkost in stiska nad dušo vsakega človeka, ki dela húdo, najprej nad Juda, potem nad Grka; slava in čast in mir pa nad vsakega, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka; Bog namreč ne gleda na zunanjo veljavo ljudi.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,42-46)

Tisti čas je rekel Gospod: »Gorjé vam, farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in Božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. Gorjé vam, farizejem, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih. Gorjé vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo čeznje, pa ne vedó.«

Oglasi pa se eden izmed učiteljev postave in mu reče: »Učenik, s takimi besedami žališ tudi nas.« On pa je rekel: »Tudi vam, učiteljem postave, gorjé, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen ne dotaknete niti z enim prstom.«

Pavel v prvem delu pisma Rimljanom dokaže, da smo vsi potrebni Božjega usmiljenja. Sami iz sebe ne moremo biti pravični in biti všeč Bogu. V drugem poglavju Pavel naslavlja tiste, ki se imajo za pravične in nimajo nobene potrebe po Božjem usmiljenju. Prepričani so, da so takšni in tako, kakor morajo biti. Pavel pravi, da so nasedli zelo pogosti utvari, da sodijo in obsojajo druge. Ko sodim druge, obsojam samega sebe. Če ga nekdo nekaj polomi, smo sami pri sebi prepričani, da bi mi na njegovem mestu naredili prav in boljše od njega. Pozabimo, da je lahko soditi in kritizirat, čisto nekaj drugega pa je to storiti. Če bi šlo zares, bi verjetno storili še slabše od tistega, ki ga obsojamo. To se dogaja na moralnem in duhovnem področju naših odnosov. Ko vidimo neko krivico, smo sami pri sebi prepričani, da je mi zagotovo ne bi storili, ampak bi ravnali prav. Če ne bi storili enake napake, pa bi zagotovo storili drugačno. Zato Pavel pravi: »Ti, ki sodiš, delaš isto!« Ko sodim drugega, v meni ni resnične pravičnosti in ljubezni. Ko sodim, se dvignem nad druge in zaprem v svojo oholo sebičnost. Delam dobro, če sem skupaj z drugimi, ne če se nad druge dvigam in se od njih ločujem. Ko sodim sem bolj hudoben od tistega, ki greši, to pred Bogom ponižno prizna in se pokesa. Zato pravi Pavel, da nimam opravičila, če sodim druge. S tem namreč obsojam samega sebe. Edina pot odrešenja pa je, da smo vsi skupaj pred Božjim usmiljenjem. Sprejeti moram milost, ki je podarjena vsem. Če sodim druge, pa ravno tega ne delam. Vsem nam je odpuščeno, ker grešimo. Ne morem soditi tebe, ki grešiš malo drugače od mene in biti Bogu všeč.