Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9-14)

Tisti čas je povedal Jezus to priliko nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so druge zaničevali: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: ›Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam‹.

Cestninar pa je stal od daleč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«

Hvala ti, Gospod, ker si nam povedal tole priliko o farizeju in cestninarju, ki sta šla molit v tempelj. Izredno koristen dar je. Obe notranji drži, ki si ju opisal, se znotraj mojega srca borita za prevlado.

Večkrat doživljam skušnjavo, da se imam za nekaj več, če sem komu kaj dobrega storil. Ko pridem k spovedi se celo hvalim, da ne grešim, da nimam te grde navade, da delam samo dobro in da bi me moral župnik vendar že postaviti v oltar namesto svete Perpetue, ki tam negibna stoji in gleda v Kristusa.

Cerkev nam to priliko sredi postnega časa spoštljivo predlaga v branje. Če smo se odločno podali v ta postni čas, smo morda prav v tem času v skušnjavi, da smo boljši od drugih grešnikov, ki nas obkrožajo in ki so jih polni naši televizijski ekrani. Morda je tudi naš monolog podoben: »Postim se dvakrat na teden, vsak dan zmolim vse rožne vence, ne preklinjam... dajem miloščino celo jezuitom, ki se trudijo spodbujati k veri po Zoomu... ipd ipd... Gospod res moraš biti ponosen name... nisem takšen kakor moj sosed liberalec, ki laže, krade in goljufa odkar ga poznam in vsi vedo, on pa se celo ponaša s tem ter se mi posmehuje, da sem tepček z opranimi možgani, ki verjame v neke pravljice o Kristusovem vstajenju in vse neumnosti, ki mu jih vtepajo v glavo kleriki v cerkvi... O Bog zahvalim se ti, da nisem kakor drugi ljudje.«

Če tej skušnjavi popustim, vsa moja dobra dela v trenutku postanejo hudobna in so sodelovanje s hudim duhom, ki podira to kar Bog ustvarja in podarja. Vse moje delo postane prazno za druge in škodljivo zame. Namesto da bi me približalo Bogu, me od Njega oddaljuje.

"Ljubezni hočem in ne žrtvovanj, spoznanja Boga, bolj kakor vaših daritev," pravi Gospod po ustih preroka Ozeja. V tem času naj bi si prizadevali za pridružitev k Jezusovemu usmiljenju. On je bil prištet med brezbožneže in je nase vzel vse naše krivde. Za naše odrešenje je sprejel smrt. On se ni ločil od nas, ko smo sebični, ni se potegnil ven in se imel za nekaj več in nekaj posebnega. On je z nami, tudi ko smo najhujši grešniki. Ne kaže s prstom na nas in si ne zatiska nosu zaradi našega smradu. V to držo nas vabi v tem postnem času. To je novo srce. To je novost, ki nam jo želi podariti.

Če več molimo in delamo pokoro, to delajmo zaradi svojih grehov in nezvestob, da bi vanje pustili vstopiti Božjo ljubezen in odpuščanje, ki ga potem lahko delimo z drugimi. Če smo se boljl približali Gospodu, naj se to vidi v naših odnosih do bližnjih, do katerih pristopamo z večjim spoštovanjem, sočutjem, usmiljenjem in ljubeznijo. Ljubezni do Boga in bližnjih ne moremo ločiti. Z isto ljubeznijo, ki nam jo izkazuje Bog, lahko ljubimo bližnje. Če jih ne, Božje ljubezni v resnici nismo sprejeli, ampak igramo le sebično samonapihovanje. Če ne sprejmemo vsak dan znova Njegove brezpogojne ljubezni, ne moremo storiti ničesar dobrega, ampak bo slej ko prej udarila na dan naša sebičnost in farizejska zaverovanost v svojo namišljeno dobroto in lažno veličino. Zato pravi Jezus: Brez mene ne morete ničesar storiti, ničesar zares zastonjskega, oživljajočega in večnega, ničesar, kar ni okuženo s sebičnostjo in vonjem po smrti. Če smo v tem postnem času sami in se mrtvičimo in postimo zato, da bi nas drugi občudovali, bomo postali zgolj še bolj strogi, neusmiljeni, trdi, zahtevni in slepi zase in za bližnje. Če smo z Njim in zanj, pa on naša srca odpre drugim. Ponižno in zaupljivo se oprimo na Gospoda. On nam daje novo srce.