Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,7-15)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?«

Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo, in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes. Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.«

Današnji evangelij govori o Jezusovi smrti in poveličanju. O tem govori Jezus Nikodemu. Ko je bil povzdignjen na križ, je dosegel vstajenje. Nihče ni šel v nebesa, razen Sina človekovega, ki je prišel iz nebes. Jezus se povzdignjen na križ in v vstajenje, razodeva kot tisti v katerega moramo verovati. Janez evangelist bo v svojem pismu zapisal, da mi oznanjamo kar smo videli in slišali. Sprejmimo Jezusovo pričevanje, ko nam govori o Očetu in večnem življenju, o resničnem življenju.

Potem ko smo verovali pa tudi mi lahko pričujemo.

Naj nas Gospod zajame, da bomo oznanjali moč njegovega Vstajenja. Apostoli nam pričujejo o Vstalem. Tudi mi lahko pričujemo o Vstalem predvsem z življenjem iz Njegove Ljubezni. Razodeti svetu polnost novega življenja. To veliko bolj pokažemo z dejanji, kakor z besedami.

Moč Jezusovega vstajenja drugi lahko vidijo le v našem življenju. Večinoma smo navajeni iskati staro (umrljivo) življenje, kar ne prinaša nobenega veselja, čeprav nenehno živimo iz te utvare. Naše življenje lahko pričuje, da resnično veselje ni v sebičnosti, oholosti, pohlepu, razpršenosti. Vse to je del starega življenja. Novo življenje je v ljubezni (podarjanju samega sebe), v veri in upanju.

Kot bojevniki vsak dan bijemo duhovni boj za ljubezen, vero in upanje. Za seboj puščamo staro življenje mesa, h kateremu nas vedno znova vleče naša telesna utrujenost in moralna šibkost: obupamo, zamerimo, se napihujemo, se zapremo v samoljubje in samouveljavljanje. Vse to je staro in lažno, brez vrednosti. Prinaša nam praznino in podira naše odnose in življenje. Pričujemo lahko o nečem, ki je neskončno več vredno in nam daje resnično veselje, resnično življenje in sadove vstajenja.