Dragi bratje in sestre v Kristusu, danes obhajamo Cvetno nedeljo, začetek velikega tedna, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Berila nas vabijo v razmislek o tem, kako Jezus, kralj miru in odrešenja, ni prišel med nas kot posvetno zmagoviti vladar, temveč kot ponižen služabnik, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Njegovo trpljenje, smrt in vstajenje nam omogoča globok premislek o tem, kaj pomeni biti Jezusovi učenci v svetu, ki se sooča z bolečino, preizkušnjami, utvarami, trpljenjem in upanjem na odrešenje.

Prvo berilo iz preroka Izaija nam predstavi Božjega služabnika, ki je pripravljen trpeti za druge. V teh besedah zaznamo jasen predokus Jezusovega trpljenja, saj nam prerok Izaija razkriva notranje občutke tega služabnika, ki je kljub sramoti in preganjanju ostal zvest svojemu poslanstvu. Izaija piše o tem, kako je ta služabnik pripravljen trpeti celo sramoto in zasmehovanje, a se ne umakne, ker zaupa v Božjo pomoč. To je prepoznavanje najglobljih božjih načrtov: skozi trpljenje pride odrešenje, skozi ponižnost pride zmaga.

Spodbuda za nas:Tudi mi v svojem življenju pogosto naletimo na trenutke preizkušenj, kjer je naše zaupanje v Boga preizkušeno. Vendar nas Izaija opominja, da ni nobene izkušnje, ki bi bila neobvladljiva, ko zaupamo v Božjo pomoč. Jezus je, podobno kot Božji služabnik v Izaiju, sprejel trpljenje, ker je vedel, da bo skozi njega prinesel življenje vsem ljudem. Ta zaupanje v Boga nas pokliče, da ne obupamo v težkih trenutkih, temveč verujemo, da Bog vedno deluje v našem življenju, tudi ko se zdi, da so odgovori skriti.

Psalmist izraža svoje globoko trpljenje in bolečino, vendar kljub temu prosi Boga za pomoč in tolažbo. Ta psalm je popolna predpodoba Jezusovega križa. Spomnite se Jezusovih besed na križu: „Moj Bog, zakaj si me zapustil?“ – besed, ki odmevajo v tem psalmu. Psalm se ne konča v obupu, ampak v zaupanju v Božje odrešenje in moč, ki prihaja z Njegovo močjo. V tem psalmu prepoznamo prehod od trpljenja do upanja, od teme do svetlobe, ki se izpolni v Jezusovi žrtvi.

Psalm nas vabi, da v trenutkih stiske ne obupamo, ampak se zatekamo k Bogu. Čeprav se nam včasih zdi, da smo zapuščeni in da ni odgovora na naše prošnje, zaupajmo, da ni nobene naše bolečine, ki je Jezus ni zajel v svoje srce. Jezus je nosil našo bolečino in trpljenje, da bi nas rešil. Naša vera je, da Bog nikoli ne zapusti tistih, ki ga zvesto in vztrajno kličejo, kot nas spominja tudi Jezus na križu, ko kljub svojemu trpljenju in smrti zaupa Očetu.

V pismu Filipljanom apostol Pavel opisuje Jezusovo ponižnost in poslušnost Očetu, ki je dosegla vrhunec v njegovem trpljenju na križu. Jezus, ki je bil v božji podobi, ni iskal svoje slave, ampak se je odrekel sam sebi, da bi postal človek, ki je v trpljenju iz ljubezni do nas in Očeta, premagal smrt in razodel Očetovo ljubezen vsem ljudem vseh časov. Jezus s svojo ponižnostjo in podaritvijo vsakomur izmed nas prinaša odrešenje vsem ljudem.

Resnična veličina Jezusovih učencev je v ponižnosti in služenju bližnjim. Njegov Sveti Duh podarja isto moč tudi slehernemu izmed nas, ki smo bili krščeni v njegovo smrt in vstajenje. Čeprav smo lahko hvaležni za svoje dosežke, nas Jezus spodbuja, naj ne iščemo le slave in priznanja od ljudi, ampak naj v moči Njegovega Svetega Duha hodimo za njim po poti ponižnosti in služenja. Le ta pot nas vodi v življenje in božjo slavo, ki je v tem, da za vedno postanemo njegovi sogovorniki in sodelavci, sinovi in hčere, drug drugemu bratje in sestre.

Trpljenje ali pasijon po Luku nam pripoveduje o Jezusovi zadnji večerji, njegovem molitvenem boju v Getsemaniju, izdaji, sojenju, križanju in smrti. Jezus sprejema svojo človšeko nemoč, toda njegova volja je usklajena z Očetovo voljo. Ko ga Juda izda, ko ga Peter zanika, ko ga ljudi zasmehujejo, se Jezus še vedno trdno drži Božje volje. Najbolj izstopa, da se Jezus v svojih trpljenju ni jezil in gojil maščevanja, ampak je ljubil in odpuščal. Enako moč njegov Sveti Duh podarja tudi nam, če jo hočemo sprejeti. Pot trpljenja iz ljubezni do nas postane pod odrešenja. Tudi v trenutkih, ko nas ljudje izdajajo ali nas preizkušajo, nas Jezus vabi, da se odpovemo maščevanju, da oprostimo in ljubimo, kot je On ljubil nas. Jezus na križu ni le trpel, temveč je prinesel največjo zmago za človeštvo. Naša pot je pot odpuščanja, služenja in ljubezni, saj le to vodi v življenje in ga resnično omogoča.

Danes, na cvetno nedeljo, stopamo v veliki teden, ki nas vodi skozi Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, da bi Njega sprejeli, ga vzljubili in vedno močneje in z veseljem sledili njegovi poti. Njegovo življenje nas uči, da prava moč prihaja skozi ponižnost, da prava slava prihaja skozi služenje, in da prava pot v večno življenje vodi skozi trpljenje, ki je vedno prepleteno z Božjo ljubeznijo in zvestobo.

Naj nas ta velika skrivnost spodbudi, da bomo tudi mi hodili po poti ljubezni, odpuščanja in ponižnosti, ki nas vodi k resničnemu življenju v Kristusu že danes in tukaj. Amen.