Božja besede ni daleč v nebesih, temveč "v tvojih ustih in v tvojem srcu" (5 Mz 30,14). Govori nam, da nas Bog kliče h konkretnemu življenju, ki je blizu, konkretno in polno sočutja. Psalm 69 nam v usta polaga prošnjo: "Gospod, usliši me po obilnosti svojega usmljenja!" Zagotavlja nam, da Bog vedno sliši klic ranjenega srca in se nam približa z odrešenjem. V Pismu Kološanom (Kol 1,15-20) Pavel razglablja o Kristusu kot "podobi nevidnega Boga". On je z ljubeznijo spravil vse s seboj. To ponazarja pripoved o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,25-37). V njej nam Jezus razkrije, da je naš bližnji vsakdo, ki potrebuje našo pomoč. Vera brez konkretnega usmiljenja ostaja prazna teorija. Samarijan - Kristus je presegel vse verske in družbene ovire, da bi pomagal ranjencu. Tudi nas kliče, da naša od njega prejeta ljubezen postane konkretno dejanje v odnosu do bližnjih. Naj vam zaupam zgodbo, ki me je nagovorila.

V majhnem mestu je živel stari zdravnik Marko, ki je vsak petek obiskoval brezdomce pod mostom. Nekega dne mu je mlajša kolegica rekla: "Zakaj izgubljaš čas z ljudmi, ki nočejo pomoči?" Marko je molče odprl denarnico in pokazal strgano fotografijo svojega sina, ki je umrl zaradi odvisnosti. "Nekoč je tudi njemu nekdo podal roko," je rekel. Leta kasneje je ista koleginica našla moškega, ki je obupaval na parkirišču, in se spomnila Markovih besed. Poklicala je rešilca in rešila človeško življenje.

5. Mojzesova poudarja bližino Božje besede. Vsak izmed nas lahko sliši Kristusov klic v kriku ranjenca na svoji poti: Marija, ki obiskuje samotno sosedo, Peter, ki pomaga mladi mami z vozičkom po stopnicah. V Kološanih slišimo, da je Kristus prvi med vsemi, v Lukovem evangeliju se ta prvenstvo kaže v ponižnem služenju. Preberimo pripoved o usmiljenem Samarijanu kakor, da smo si nastavili ogledalo: ali gremo mimo trpečih kakor duhovnik in levit, ali se ustavimo kakor tujec, ki je našel Boga v ranjenem obrazu?

Naj nas današnja beseda navdihne, da kakor Samarijan postanemo "bližnji" vsem, ki čakajo na tolažbo, da bomo v njihovih očeh brali Kristusov pogled. Naj psalmistov klic v stiski postane tudi naš, ko bomo šli iskat izgubljene po mestnih ulicah, po pisarnah, po šolah. Naj nas Pavelov hvalospev Kristusu nas utrdi v veri, da je vsako usmiljeno dejanje nadaljevanje njegovega dela sprave z Bogom. Kakor je zdravnik Marko iz zgodbe našel smisel v izgubi svojega sina, tudi za nas lahko vsaka naša rana postane vir sočutja do drugih. Naj bo ta nedelja nov začetek, da bomo slišali Božjo besedo v srcu in jo izrekli z usti, da bomo Kristusovo ljubezen pretvorili v toplino roke, ki dvigne ranjenca ob cesti. Ker v tem svetu, ki toliko govori o raznih pravilih, Samarijan še vedno priča: edino, kar šteje, je ljubezen, ki se skloni in pomaga.