Prerok Ezekiel s svojim življenjem postane znamenje. Pred očmi ljudstva nosi prtljago izgnanca in odhaja skozi odprtino v zidu. Njegova dejanja govorijo glasneje kakor besede. Izgnanstvo ni le sprememba kraja, ampak predvsem razkritje srca, ki se je oddaljilo od Boga. Ko berem ta odlomek, se vprašam, kolikokrat tudi sam živim kakor tujec v lastni notranjosti – zaposlen z mnogimi stvarmi, vendar oddaljen od izvira življenja.

Evangelij pripoveduje o služabniku, ki mu je bilo odpuščeno neizmerno veliko, sam pa ni zmogel odpustiti majhnega dolga svojemu bližnjemu. Človek, ki ne odpušča, najprej zapira samega sebe. Zamera se zdi kakor zaščita, v resnici pa postane veriga, ki srce priklene na preteklost. Dokler se oklepam svojih ran, ostajam ujetnik tistega, kar me je prizadelo.

Sveti Duh prihaja v ta zaprti prostor z veliko nežnostjo. Ne izbriše spomina in ne zanika bolečine, ampak odpira novo možnost. V meni prebuja Kristusov pogled, ki vidi dlje od krivde. Tam, kjer je bilo vse videti dokončno, začne nastajati prostor za usmiljenje. To je eden najtišjih in hkrati najglobljih čudežev njegovega delovanja.

Koliko ran nosi današnji svet. Vojne puščajo za seboj razdejane domove in generacije otrok, ki odraščajo sredi nasilja. V številnih družinah ostajajo neizgovorjene besede in dolgotrajne zamere. V javnem življenju se razlike pogosto spreminjajo v sovražnost, politični prostor pa človeka hitro vabi, da drugega najprej označi in šele nato posluša. V takšnem ozračju odpuščanje deluje skoraj kot znamenje drugega sveta.

Prav zato je evharistija tako dragocena. Preden pristopim k oltarju, izgovorim: »Gospod, nisem vreden.« Ne stojim pred Kristusom zaradi svojih zaslug, ampak zato, ker mi je bilo veliko odpuščeno. Cilj evharistije ni samo, da prejmem sveto obhajilo, ampak da Kristusovo usmiljenje postopoma preoblikuje moje srce. Sveti Duh iz kruha in vina naredi Kristusovo telo in kri, istočasno pa želi iz mojega kamnitega srca oblikovati srce, ki zna odpuščati, kakor je bilo odpuščeno njemu.

Mehko srce je največji Božji dar. Takšno srce ni šibko. V njem prebiva moč, ki ne prihaja iz človeka, ampak od Boga. Kadar se odprem tej moči, odkrijem, da največja svoboda ni v tem, da zmagam nad drugim človekom, ampak da Kristus zmaga nad trdoto mojega srca. Tam se začenja resnična domovina, iz katere me nobena zunanja preizkušnja ne more izgnati.