Ko poslušam današnje berilo iz Sirahove knjige in Jezusovo priliko o neusmiljenem služabniku, se v meni prebudi zelo človeško vprašanje: zakaj je odpuščanje tako težko? Zakaj se nekatere besede, krivice in izdaje tako globoko usidrajo v srce, da jih nosim s seboj leta in leta?

Morda zato, ker odpuščanje ni dejanje spomina, ampak dejanje srca. Spomina ne morem izbrisati. Rane včasih ostanejo. Sveti Duh pa lahko stori nekaj drugega: spremeni način, kako nosim svojo rano. Kar je bilo prej vir grenkobe, lahko postane kraj, kjer se rodi usmiljenje.

Jezus danes ne ponuja matematičnega odgovora na Petrovo vprašanje: »Kolikokrat naj odpustim?« Sedemkrat? Njegov odgovor je skoraj pretiran: »Ne sedemkrat, ampak sedeminsedemdesetkrat.« Kot da bi rekel: ne štej več. Ljubezen ne vodi računovodstva.

Včasih mislim, da je največja težava v tem, da drugi ni prosil odpuščanja ali da ni priznal svoje krivde. Toda evangelij me pripelje drugam. V središču ni človek, ki me je prizadel. V središču sem jaz in moje srce. Dokler v njem hranim zamero, ostajam na skrivaj priklenjen na dogodek, ki bi ga rad pozabil. Človek, ki mi je storil krivico, lahko že dolgo mirno živi svoje življenje, jaz pa še vedno nosim njegovo senco.

Sirah zelo stvarno poveže odpuščanje z življenjem: »Misli na svoj konec in nehaj sovražiti.« Ne kot grožnjo, ampak kot povabilo, naj ne zapravim dragocenih dni za notranje vojne. Koliko energije vzame zamera! Koliko prostora zasede v srcu! In koliko prostora se odpre, ko Svetemu Duhu dovolim, da vanj prinese mir.

Pavel v pismu Rimljanom zapiše nekaj čudovitega: »Nihče izmed nas ne živi sebi.« To pomeni, da moje življenje vedno sega dlje od mene. Tudi moje odpuščanje ni samo moja zasebna odločitev. Ko odpustim, se nekaj spremeni v moji družini, med prijatelji, v občestvu, v svetu. Mir je nalezljiv prav tako kot sovraštvo.

Pred kratkim sem prebral zgodbo ukrajinske žene, ki je med vojno izgubila moža. Novinar jo je vprašal, ali sovraži ljudi na drugi strani fronte. Njene besede so me pretresle: »Če bom pustila, da me sovraštvo napolni, bo vojna zmagala še v meni.« Ni rekla, da bolečine ni. Ni rekla, da je krivica nepomembna. Rekla je nekaj veliko globljega: da ne želi postati podobna zlu, ki jo je ranilo.

Ob tej zgodbi sem pomislil, da je odpuščanje eden največjih čudežev Svetega Duha. Človek sam težko pride do njega. Včasih uspe zatreti jezo, vendar rana ostaja. Sveti Duh pa lahko doseže prostor, kamor moje besede ne sežejo. Tam začne počasi raztapljati trdoto srca. Pogosto skoraj neopazno. Kot voda, ki leta in leta oblikuje kamen.

Zanimivo je, da Jezus v priliki govori o nepredstavljivo velikem dolgu. Služabnik ga nikoli ne bi mogel odplačati. Gospodar mu ga preprosto odpusti. Potem pa isti človek zgrabi svojega tovariša zaradi majhnega dolga.

V tej priliki se prepoznam. Hitro pozabim, koliko potrpežljivosti je imel Bog z menoj. Kolikokrat me je pobral po mojih padcih. Kolikokrat mi je odprl nova vrata, ko sem mislil, da sem vse zapravil. Ko izgubim spomin na prejeto usmiljenje, postanem trd do drugih.

Zato je evharistija tako dragocena. Vsaka sveta maša je srečanje z usmiljenjem, ki me prehiteva. Na oltar ne prinašam svojih zaslug. Prinašam svoje življenje, pogosto neurejeno, ranjeno in nepopolno. Kristus se mi podarja, še preden sem sposoben popolne ljubezni. Sveti Duh spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri, hkrati pa želi spremeniti moje srce v prostor, kjer lahko prebiva Kristusova blagost.

Cilj evharistije ni samo, da prejmem Kristusa. Cilj je, da Kristus začne živeti v meni. Njegov pogled postane moj pogled. Njegovo usmiljenje postane moj način življenja. Takrat odpuščanje ni več dokaz moje moralne moči, ampak sad njegove navzočnosti.

Psalm danes poje: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.« Bog ne odpušča napol. Ne odpira starih map vsakokrat, ko stopim pred njega. Njegovo usmiljenje vedno ustvarja nov začetek.

Morda prav zato največji svetniki niso bili ljudje brez ran, ampak ljudje, ki so dovolili, da je skozi njihove rane začela sijati Božja svetloba.

Ko bom danes pristopil k oltarju, bom v srcu nosil tudi ljudi, ki jih težko sprejemam. Ne zato, ker bi že čutil popoln mir, ampak ker verjamem, da Sveti Duh lahko stori nekaj, česar sam ne zmorem. V tišini evharistije lahko začne tam, kjer moje besede odpovedo.

In morda je prav to eden najlepših sadov življenja z Bogom: da srce počasi postaja lažje. Ne zato, ker bi bilo življenje brez bolečin, ampak zato, ker v njem vedno manj prostora zasedata zamera in strah, vedno več pa Kristusova navzočnost. Tam se začne resnična svoboda. Tam se že na zemlji odpira nebo.