»Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk« (Mr 2,2)

Dobrota ni neko osamljeno dejanje sredi morja brezbrižnosti. Dobrota je običajen način in navada delovanja, ki je od začetka in do konca dobra in temeljni na pogumni notranji dialoški drži z Bogom. Takšno močno notranjo držo in povezanost so imeli tisti, ki so mrtvoudnega prinesli k Jezusu skozi streho. Njihova močna dialoška drža dobrote je dar. Ni sad njihovih naporov in želje po prijateljstvu, ki so tudi pomembni. Njihovo močno občestvo in notranja povezanost je Božji dar, nov način bivanja, ki smo ga prejeli v Kristusu in na katerega potem s svojimi prizadevanji in željami lahko odgovarjamo. Tako močna povezanost je sad naše udeleženosti pri Očetovi ljubezni do Jezusa, ki je Sveti Duh. Takšno močno povezanost nam je Bog podaril pri krstu. V njem smo občestvo, ki ga Kristus ozdravlja mrtvoudnosti sebičnosti, ki je ignoriranje Božje ljubezni in njegove ozdravljajoče bližine.