Povabljeni smo v Božjo zvestobo in v revolucijo Božjega kraljestva:. V Joz 3,7-17 Bog preko Jozueta ustavi vode Jordana, kar ni le ponovitev prečkanja Rdečega morja, temveč znak, da Bog zvesto izpolnjuje svoje obljube v sedanjosti. Ljudstvo prehaja iz puščave v obljubljeno deželo, vendar le z radikalnim zaupanjem v Božje vodstvo; Ps 114 poetično opisuje, kako morje in reke bežijo pred Gospodom, kar razkriva, da celotno stvarstvo priča o Božji prevladujoči ljubezni, ki krši vse naravne zakone zaradi zveličanja svojega ljudstva; v Mt 18,21-19,1 pa Jezus razširi merilo odpuščanja do neskončnosti ("ne do sedemkrat, temveč do sedemdesetkrat sedemkrat"), kar ni matematična formula, temveč poziv k participaciji v Božji neskončni milosti. Prilika o neusmiljenem služabniku razkriva paradoks: prejeli smo neizmerno odpuščanje, a ga še naprej hočemo meriti z zemeljskimi merili. Poklicani smo živeti "eksodusno duhovnost": stalno prehajanje iz sužnosti (jeze, maščevanja) v svobodo (odpuščanje, ljubezen), kakor je Izrael prešel Jordan. To se uresničuje le, če se popolnoma zaupamo Tistemu, ki ustvarja nove čudežne poti tam, kjer človeška logika vidi le ovire. Naj nas ta beseda opogumi, da sprejmemo Božje kraljestvo kot revolucijo milosti, ki nas kliče, da presežemo svoje omejitve in postanemo živa znamenja Njegovega neskončnega usmiljenja.