Iz svetega evangelija po Marku (2,1-12)

Jezus je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnaum in razvedelo se je, da je v hiši. Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. Prišli so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili. Ker ga pa zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, koder je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, tvoji grehi so odpuščeni.« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v srcu mislili: »Kaj ta tako govori? Govori bogokletno! Kdo more grehe odpuščati, kakor edino Bog?« Jezus v duhu takoj spozna, da sami pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj to v srcu mislite? Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: ›Tvoji grehi so odpuščeni‹ ali reči: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi‹? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe« – reče mrtvoudnemu – »ti pravim: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!‹« Ta je précej vstal, vzel posteljo in odšel vpričo vseh, tako da so vsi strmeli in slavili Boga: »Nikoli nismo videli kaj takega.«

Pismo Hebrejcem govori o vstopanju v Božji počitek in trdi, da ta obljuba še vedno velja. Prvi pomen je tale: v sedanjosti gremo skozi puščavo in obljubljena dežela je pred nami. Vanjo še nismo vstopili. Zato se trudimo, utrudimo, trpimo in se soočamo s številnimi ovirami. Obljuba ostane. Če zaupamo Božji besedi smo na pravi poti. Lahko smo gotovi, da bomo prišli v njegov počitek, v njegov raj.

Drugi pomen te obljube pa je globlji: v njegov počitek že sedaj vstopijo tisti, ki verujejo. Božje povabilo ne velja le za prihodnost, ampak za sedanjost. Sidro našega življenja (Heb 6,19) je naša vera. Nimamo le upanja, da bomo za svoje napore in prizadevanja prejeli nagrado, ampak v veri doživljamo, da nam Bog že sedaj daje svoje darove. Prava krščanska drža je tale: sredi težav, skrbi in trpljenja, nas Bog že sedaj vabi naj vstopimo v njegov počitek. Vabi nas, naj bomo z Njim v miru in v veselju.

Evangelij nam pove primer neposredne učinkovitosti vere. Jezus, ko vidi njihovo vero, reče hromemu: »Sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!!« Jezus ne reče, da mu bodo grehi odpuščeni ob poslednji sodbi, ampak, da so mu že danes odpuščeni. Vera že sedaj doseže Božji dar, čeprav bi nam okoliščine kazale ravno nasprotno. Vera je vnaprejšnje posedovanje tega, kar upamo.

Vsak trenutek smo povabljeni vstopiti v Božji počitek (pokoj), še posebej pa v sveti maši: Blagor povabljenim na jagnjetovo gostijo. Gospodova večerja je okušanje prihodnjega cilja: Božje gostije. V veri smo nebeške gostije deležni pri vsaki maši. Povabljeni smo biti z Bogom, v Božji ljubezni, miru in veselju. Njegovo povabilo naj bi čutili vsak trenutek dneva: »Vstopite sedaj v moj počitek!«

Prav sredi težav in preizkušenj na globlji ravni vstopamo v Božji počitek. Za vedno smo bili položeni v Kristusovo ljubezen. On pa nam nežno ponavlja: Ostanite v moji ljubezni.