15.11.2021 – Zavedanje in zaupanje

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,35-43)

Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«

Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.



Slepec z vso močjo moli in kriči. Prosi. »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Vztraja in ponavlja. Ko je uslišan začne hoditi za Jezusom in slaviti Boga. Ko so to videli, so vsi slavili Boga. Za prosilno molitev sta dva pogoja, ki ju pokaže tudi današnji odlomek: 1) zavedanje, da potrebujem Gospoda; 2) zaupanje Gospodu.

Slepec se zaveda svojega stanja, a je zmeden. Ve, da ne vidi. Vpije tako močno, da ga ni mogoče utišati. Zaveda se svoje bede in hoče na vsak način ven iz nje.

Če ne bi zaupal, ne bi molil, ampak bi obupal. Če se v naši bedi prižge zaupanje, lahko molimo. Zato nam Jezus pravi: »Tvoja vera te je rešila!«

Zavedanje svoje bede in vera v moč Gospodovega usmiljenja gresta z roko v roki. Slepec je molil, vpil, bil uslišan in je lahko na koncu slavil Boga.

Zavedanje in zaupanje. Zavedanje zanj ni vir žalosti, ampak pogoj za pristno molitev. Spomni nas na Boga, ki nas zaradi našega zaupanja lahko ozdravi. Ni se nam treba zapreti v lastno bedo, ampak recimo Bogu: »Gospod, ti vidiš, kako sem beden in kako močno te potrebujem. Verujem, da ti, v svoji dobroti, odpiraš moje srce in me ozdravljaš. Verujem, Gospod!« Tedaj je naša molitev uslišana in lahko hvalimo Boga ter njegovo neskončno usmiljenje.

57 views0 comments

Recent Posts

See All