Božja beseda te nedelje me postavlja pred vprašanje, ki se dotika mojega vsakdanjega življenja: Kaj počnem z življenjem, ki mi je bilo podarjeno? Ne samo z velikimi sposobnostmi, pomembnimi odločitvami ali posebnimi priložnostmi, ampak tudi z običajnim dnevom, z mojim delom, odnosi, časom, močmi in omejitvami.

Evangelij govori o gospodarju, ki svojim služabnikom zaupa premoženje. Enemu da pet talentov, drugemu dva, tretjemu enega. Talenti so bili velika denarna vrednost. Jezus pa s to podobo govori o vsem, kar mi je zaupano: o življenju, veri, ljubezni, sposobnostih, odnosih in tudi o priložnostih, ki se pojavijo samo enkrat.

Pomembno je, da gospodar talente zaupa. Ne izroči jih zato, da bi služabnike prestrašil, ampak zato, ker jim zaupa. Krščansko življenje se začne prav tukaj: Bog mi zaupa življenje. Pri krstu me je poklical v občestvo s Kristusom in mi podaril novega Duha. Nisem samo nekdo, ki mora izpolnjevati Božje zahteve. Sem človek, ki je prejel dar in je povabljen, da iz tega daru živi.

Prvo berilo iz Pregovorov opisuje ženo, ki je vredna zaupanja. Njena vrednost ni v zunanjem videzu, ampak v modrosti, delavnosti in dobrohotnosti. Njene roke ustvarjajo, skrbijo, delijo in prinašajo življenje. Posebej izstopa, da »svojo dlan odpira revežu in roke izteguje k potrebnemu«.

To je podoba človeka, ki razume, da dar ni namenjen samo njemu. Kar prejmem, lahko postane blagoslov za druge. Moje sposobnosti niso zgolj sredstvo za osebni uspeh; moje življenje lahko postane prostor, kjer drugi doživijo Božjo dobroto.

Psalm to pove zelo preprosto: »Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih poteh.« Božji blagoslov se ne kaže samo v velikih dogodkih, ampak v vsakdanjem življenju: v delu rok, v družini, v odnosih, v miru, ki se rodi iz zaupanja Bogu.

Patristična tradicija pogosto poudarja, da človek postaja resnično človek, ko se odpira Bogu in drugim. Sv. Bazilij Veliki vidi v darovih, ki jih prejemamo, tudi odgovornost za skupno dobro. Dar, ki ostane zaprt v meni, ne doseže svojega polnega smisla. Dar, ki ga delim, pa postaja prostor občestva.

V evangeliju me najbolj nagovori tretji služabnik. Svoj talent zakoplje v zemljo. Ko gospodar pride, mu pove: »Gospod, poznal sem te, da si trd človek … bal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent.«

Ta služabnik ne izgubi talenta zaradi pomanjkanja sposobnosti. Zakoplje ga zaradi strahu. Njegova podoba gospodarja je postala podoba nekoga, ki samo čaka na napako. Zato se ne more več odzvati na zaupanje. Živi, kakor da je njegovo življenje predvsem nevarnost.

Tukaj se lahko prepoznam. Morda sem tudi sam včasih Boga doživljal predvsem kot nekoga, ki me ocenjuje. Morda sem se navadil primerjati z drugimi: kdo ima več darov, kdo je uspešnejši, kdo je bolj sposoben, kdo je bolj duhoven. In ker se mi zdi, da imam manj, se umaknem. Ne začnem. Ne ponudim svojega daru. Ne tvegam odnosa.

Toda Jezus mi razkriva, da je težava tega služabnika globlja od njegovega ravnanja. Njegova podoba gospodarja je postala napačna. Ni prepoznal zaupanja, ki ga je prejel. Njegov strah mu je preprečil, da bi živel iz daru.

Strah je strast in način, kako se človekovo srce zapre pred Božjim življenjem. Strah lahko postane takšna notranja zaprtost. Ne gre za to, da bi bil vsak strah greh ali da bi moral biti človek vedno pogumen. Gre za to, da strah ne postane gospodar mojega življenja.

Sveti Duh prihaja prav v to notranjo zaprtost. Ne deluje tako, da bi me ponižal zaradi moje slabosti, ampak da bi v meni znova prebudil zaupanje. Duh, ki sem ga prejel pri krstu, mi omogoča, da Boga ne doživljam kot tujca, ampak kot Očeta. V meni prebuja svobodo Božjega otroka.

Ko slišim o talentih, lahko pomislim na izjemne ljudi, velike sposobnosti in vidne uspehe. Toda evangelij me vabi, da pogledam tudi na zelo običajne darove.

Predstavljam si mlado sodelavko, ki je šele začela svojo prvo službo. Na delovnem mestu je negotova, boji se napak in se pogosto primerja z izkušenejšimi. Nekega dne opazi, da je nov sodelavec ostal sam pri zahtevni nalogi. Lahko bi se umaknila, ker tudi sama še ne zna vsega. Toda ponudi mu pomoč, skupaj poiščeta rešitev in ga spodbuja, naj ne obupa.

Morda to ni velik dosežek, ki bi ga kdo posebej opazil. Toda v tem trenutku je njen dar postal življenje za drugega. Njena sposobnost, da posluša, se uči in spodbuja, ni ostala zakopana.

Podobno je lahko pri starejšem človeku, ki zaradi bolezni ali upokojitve ne more več delati tako kot nekoč. Morda nima več moči, ki jo je imel v mladosti, vendar lahko s svojo življenjsko modrostjo posluša mlajšega, pomaga pri vzgoji vnukov ali ohranja povezanost v družini. Tudi to je talent, ki se lahko množi.

Ali pa pri človeku, ki vsak dan opravlja navidezno nevidno delo: čisti prostore, skrbi za bolnike, vozi, popravlja, kuha, ureja dokumente. Njegovo delo je lahko prostor, kjer se dar življenja razdaja drugim. Bog ne meri vrednosti mojega življenja po vidnosti mojega uspeha, ampak po tem, ali njegovo ljubezen sprejemam in ji dovoljujem, da se po meni podarja.

Biti buden pomeni živeti iz Kristusa

Pavel v drugem berilu govori o Gospodovem dnevu, ki prihaja kakor tat ponoči. Zato nas vabi, naj ne živimo v temi, ampak kot otroci luči. Ta budnost ni življenje v napetosti, kot da bi moral vsak trenutek pričakovati kazen. Je notranja pozornost na Božje delovanje.

Biti buden pomeni, da ne prespim svojega življenja. Da ne odlagam ljubezni na jutri. Da ne čakam na popolne okoliščine, da bi naredil dobro. Da prepoznam, kaj mi je danes zaupano.

To je zelo blizu evangeljskemu načinu razmišljanja: Bog me srečuje v konkretnem trenutku. V človeku, ki ga danes srečam. V nalogi, ki jo danes opravljam. V odnosu, ki potrebuje potrpežljivost. V prošnji za odpuščanje, ki jo že dolgo odlagam. V priložnosti, da nekoga spodbudim.

Sveti Duh me uči takšne budnosti. Ne kot strahu pred prihodnostjo, ampak kot odprtosti za Boga, ki prihaja. Duh mi pomaga prepoznati, da je tudi današnji dan del Božje zgodbe z menoj.

Najgloblji odgovor na vprašanje, kaj naj naredim s svojim talentom, najdem pri evharistiji. Pri njej ne prihajam pred Boga kot človek, ki mora pokazati svoje dosežke. Prihajam kot krščeni, ki potrebuje Kristusovo življenje.

Kristus mi podarja samega sebe. Njegovo telo je dar, njegova kri je nova zaveza, njegovo življenje je izročeno za druge. Pri evharistiji se učim, da življenje ni najprej nekaj, kar moram zavarovati zase, ampak dar, ki ga prejemam in ga lahko podarjam.

Sveti Duh me vključuje v Kristusovo darovanje. Zato evharistija ni samo trenutek osebne pobožnosti. Je izvir Cerkve kot občestva in poslanstva. Ko prejemam Kristusa, postajam povezan z njim in z vsemi, ki so njegovo telo. Njegov dar v meni postaja sposobnost, da živim za druge.

To je tudi smisel krsta. Pri krstu sem bil potopljen v Kristusovo smrt in vstajenje. Prejel sem življenje, ki ni zaprto v moje meje. V meni deluje Sveti Duh, ki me oblikuje po Kristusu. Zato lahko tudi moje vsakdanje delo postaja prostor Božjega kraljestva.

Na koncu evangelija gospodar pohvali služabnika, ki je prejel pet talentov, in tistega, ki je prejel dva. Oba sta bila zvesta v tem, kar jima je bilo zaupano. Njuna pot ni bila enaka, toda oba sta živela iz zaupanja.

To je zame osvobajajoče. Ni mi treba živeti življenja nekoga drugega. Ni mi treba imeti enakih sposobnosti, enakih možnosti ali enake poti. Bog mi zaupa moje življenje. V njem je nekaj, kar lahko postane blagoslov za druge.

Zato danes prosim za milost, da bi prepoznal svoj dar, pa naj bo še tako majhen. Prosim za Svetega Duha, ki osvobaja moje srce strahu in ga odpira zaupanju. Prosim, da bi evharistija poglabljala moje krstno življenje, da bi v Kristusu prepoznal temelj svoje vrednosti in izvir svojega poslanstva.

Gospod Jezus, hvala, ker mi zaupaš življenje.Po Svetem Duhu osvobajaj moje srce strahu in primerjanja.Naj ne zakopljem darov, ki si mi jih podaril. Naj iz krsta živim kot tvoj ljubljeni otrok in naj me evharistija oblikuje v človeka, ki tvojo ljubezen prinaša v vsakdanje življenje. Amen.