Današnja zahvalna nedelja me postavlja pred zelo preprosto, a globoko vprašanje: za kaj se lahko zahvalim? Ko pogledam svoje življenje, hitro opazim stvari, ki jih nimam, težave, ki še niso rešene, in ljudi, s katerimi se ne razumem. Božja beseda pa me danes vabi, naj pogledam drugače. Hvaležnost ni samo občutek, ki pride, ko je vse dobro. Je drža srca, s katero prepoznam, da je moje življenje dar in da nisem sam.

Knjiga Modrosti govori o modrosti, ki se da najti tistemu, ki jo išče. To je pomembno tudi zame. Človek lahko veliko pridobi, veliko zna in marsikaj doseže, pa vendar ostane notranje prazen, če ne ve več, čemu vse to služi. Prava modrost me vrača k bistvenemu: moje življenje ima izvor v Bogu in svojo izpolnitev najde v odnosu z njim. Psalmist zato pravi, da je njegova duša žejna Boga. Tudi v meni obstaja žeja, ki je ne morejo potešiti stvari, denar, uspeh ali priznanje. Lahko imam veliko, pa še vedno čutim, da mi nekaj manjka. Ko pa se obrnem k Bogu, odkrijem, da je njegova bližina večja od vsega, kar si lahko pridobim.

Zahvalna nedelja me zato ne vabi samo k temu, da se zahvalim za sadove zemlje, za delo, za družino, za dom in vse dobrine, ki jih imam. Vabi me, da se zahvalim za samega Darovalca. Patristična vera je znala zelo globoko razumeti prav to: svet ni nekaj, kar bi človek smel samo uporabiti, ampak dar, ki ga sprejema in vrača Bogu v hvaležnosti. Tudi beseda evharistija pomeni zahvalo. Pri sveti maši se moja hvaležnost ne ustavi pri besedah. Kristus sam postane moj dar in moja zahvala. V njem lahko Bogu izročim tudi tisto, za kar se danes težko zahvaljujem: svojo negotovost, utrujenost, bolečino, neizpolnjene želje in odnose, ki so ostali ranjeni.

Evangelij o desetih devicah me nato postavi pred nekoliko resnejšo stran življenja. Vse so čakale na ženina, toda samo nekatere so bile pripravljene. Jezus me s tem ne straši, ampak me prebuja. Čakanje na Boga ni pasivno čakanje. Moje srce potrebuje olje, ki ga nihče ne more namesto mene pripraviti. To olje lahko razumem kot življenje, ki se polni z Božjo bližino, zvestobo, molitvijo, usmiljenjem in dejanji ljubezni. Vera ne živi samo od spominov na preteklost. Vsak dan znova se odločam, ali pustim Bogu, da vstopa v moje življenje.

To je zelo konkretno tudi danes. Poznam človeka, ki ima družino, službo, kredite in veliko skrbi. Zvečer je izčrpan, zato hitro poseže po telefonu, novicah ali televiziji, da bi se odklopil. Dnevi minevajo, odnosi pa postajajo vse bolj površni. Nekega dne ugotovi, da je ves čas skrbel za to, da bi družini zagotovil življenje, vendar je bil sam vedno manj prisoten v njenem življenju. Začne drugače: vsak dan si vzame nekaj minut tišine, z ženo se pogovori brez telefona, z otrokom sede k mizi, ob nedeljah pride k maši in pri njej Bogu izroči svoje življenje. Te spremembe so majhne, vendar v njegovo svetilko prihaja novo olje. Ni čudež v velikem smislu, je pa počasna prenova srca.

Tudi prvo berilo me spominja, da modrost ni oddaljena in nedosegljiva. Bog se približuje človeku, ki ga išče. Sveti Duh je tisti, ki v meni prebuja to iskanje. Ko mu odprem prostor, lahko v vsakdanjih dogodkih začnem prepoznavati Božje sledi. Včasih skozi besedo Svetega pisma, včasih skozi človeka, ki mi pove nekaj pomembnega, včasih skozi notranji nemir, ki me ustavi pred napačno odločitvijo. Sveti Duh me ne vodi stran od življenja, ampak me vodi globlje vanj, da ga lahko živim z več resnice, ljubezni in svobode.

Apostol Pavel pa govori o tistih, ki so zaspali v Kristusu, in mi odpira pogled preko smrti. To je na zahvalno nedeljo še posebej pomembno. Hvaležnost ni samo pogled nazaj na to, kar je bilo. Je tudi pogled naprej. Moje življenje ni zaprto v sedanjost. Kristus je vstal in zato smrt nima zadnje besede. Ko se spominjam svojih pokojnih, jih ne izročam samo spominu, ampak Božjemu usmiljenju in upanju vstajenja. Prav zato lahko tudi žalost nosim drugače. Ne brez solz, ampak z upanjem.

Pri evharistiji se danes srečujem s Kristusom, ki je že šel skozi smrt in odprl pot v življenje. Ko sprejemam njegovo telo, prejemam znamenje in resničnost občestva, ki presega moje sedanje okoliščine. Tukaj se učim zahvaljevati za življenje, ki ga imam, in hkrati zaupati življenju, ki prihaja. Moja hvaležnost tako postaja dejanje vere: Bog, hvala za to, kar si mi dal; hvala tudi za to, česar še ne razumem; svoje življenje in svojo prihodnost izročam tebi.

Zahvalna nedelja me zato danes ne pušča samo pri lepih besedah. Sprašuje me, kaj nosim v svoji svetilki. Ali je moje srce odprto za Boga? Ali imam čas za ljudi, ki so mi zaupani? Ali znam prepoznati dobro, ki ga prejemam? Ali znam biti hvaležen tudi takrat, ko življenje ni takšno, kot sem si ga predstavljal? Ko se zahvaljujem, se moje srce osvobaja občutka, da je vse odvisno samo od mene. Postajam človek, ki zna sprejeti, podariti in zaupati. In morda je prav to ena največjih oblik modrosti: živeti tako, da me prihod Kristusa ne preseneti, ampak me najde z gorečo svetilko, z odprtim srcem in z življenjem, ki je že postalo zahvala.