Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,31-36)

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko. Tisti, ki prihaja iz nebes, je nad vsemi, in pričuje, kar je videl in slišal, pa njegovega pričevanja nihče ne sprejme. Kdor pa je njegovo pričevanje sprejel, je potrdil, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede; kajti Bog ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.

Evangelij nam govori o polnosti in izpolnitvi. Jezus, ki ga je poslal Bog, je posredoval Božje besede in dal obilje Duha. Oče ljubi Sina in mu je dal vse v roke. Polnost prejemamo od Vstalega Gospoda, ki je za nas Božje razodetje, razkritje Božje ljubezni, naše neizmerno bogastvo. Kristjan ve, da je v polnosti, v Božji polnosti. Po človeško vedno začnemo z malim (npr. znanje), ki ga potem z velikim naporom razvijemo in postajamo usposobljeni. Podobno je tudi z našimi vrlinami. Vrlin se moramo počasi navaditi, z vajo, kajti naši vzgibi gredo v vse smeri in jih je polno. Počasi pridemo do dobrih navad, do dobrih nagnjenj in mrtvenja slabih in sebičnih nagnjenj.

V duhovnem življenju pa ni tako. Duhovno življenje je v povezanosti s Kristusom. Človek ima tako že od trenutka krsta naprej na razpolago polnost bogastva. Naša naloga je to prepoznati, sprejeti in zaživeti. Več kot očitno je, da krst sam po sebi neposredno ne vodi v duhovno popolnost, posreduje pa nam Kristusovo bogastvo sinovstva in bratstva, ki zajemata iz Očetove ljubezni.

Vera ni drobno seme, ki ga moramo razvijati s človeškimi nauki, učenjem in napori. Ne. Vera nam je podarjena že od vsega začetka in je polnost luči in spoznanja, ker je podarjanje Božje luči v Vstalem Kristusu. Enako velja za ostale teološke vrline (upanje, ljubezen). V vstalem Jezusu so nam te vrline že dane v vsej polnosti. Naše prvo prizadevanje je v zavedanju tega neskončnega Božjega daru, ne pa v osvajanju vrlin. Te so nam že darovane. Potrebno jih je zavestno sprejeti. Vsak dan znova, tam kjer smo, delamo in živimo.

Naša srca so lahko polna hvaležnosti, zaupanja in zagnanosti za Boga, ki se nam daruje brez omejitev. Gotovost, da smo polni Boga in njegove ljubezni je temeljna za kristjana. Pomembno je, da dojamemo razliko med Božjim življenjem, ki je neskončno čudovit zastonjski dar, in vsem naravnim življenjem, ki se zelo počasi razvija, napori in napredek pa so vedno pod vprašajem.

Dana nam je polnost luči za katero se lahko Bogu zahvaljujemo, čeprav je ne čutimo in se je še ne zavedamo. Zahvaljujmo se mu, da je v nas položill ljubezen, ki svoje življenje lahko podari. Podaril nam je Kristusovo srce, ki je v nas in nam je na razpolago. Ljubezni ne ustvarjamo mi s svojimi lastnimi močmi, ampak ji dovolimo da deluje in se ji odpremo s sprejemanjem. Odpri svoja usta, hočem jih napolniti, pravi psalmist. Glejte kako dober je Gospod. V Kristusu nam je vse podaril. Zato ga slavimo in se ga veselimo.

Le če imamo takšno notranjo duhovno držo, jo bomo lahko izžarevali naprej. Svet pričakuje razodetje velikodušnosti, a ne naše osebne, ampak Božje in Kristusove. Zato lahko oznanjamo: Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod.

Gospod nam podarja vso luč; mi jo moramo le sprejeti, se ji odpreti in umakniti svoje ovire, da ji omogočimo širjenje. Gospod nam podarja vso svojo ljubezen. Ljubezni nam ni treba ustvarjati, ampak jo sprejemamo in poskušamo odstraniti vse svoje ovire za njeno širjenje po vsem svetu in v vsakem srcu.

Prosimo Gospoda, da bi verovali Vanj Vstalega. Kdor veruje v Sina ima večno življenje. Ne reče, bo imel, ampak ima večno življenje. V vstalem Kristusu je novo življenje v nas, je na čudovit način naše. Lahko se zanj zahvaljujemo in ga delimo z vsemi.