V tišini te velikonočne sobote, ko se bogoslužni krog pripravlja na praznik Gospodovega vnebohoda, se ustavljam ob Kristusovi obljubi: »Oče sam vas ima rad, ker ste vi imeli radi mene.« (Jn 16,27). To spoznanje je sad notranjega razsvetljenja, ki ga v srcu neprestano tke Sveti Duh. On je tisti nevidni Gost duše, ki suhoparno znanje o Bogu spreminja v ognjeno izkušnjo sinovstva in nam podarja upanje, da je vsaka naša prošnja v Gospodovem imenu že uslišana v naročju Očetove ljubezni.

V Apostolskih delih srečujem Apóla, moža, ki je bil »v duhu goreč« (Apd 18,25), a je potreboval modrost Akvile in Priscile, da sta mu še natančneje razložila Božjo pot. To je podoba delovanja Svetega Duha v Cerkvi: On ne prinaša le navdušenja, temveč tudi globoko ponižnost za nenehno učenje in dopolnjevanje. Psalm 47 kliče k veselemu ploskanju, saj Bog kraljuje vsem narodom; ta radost je v resnici dih Duha, ki me dviguje nad osebne omejenosti in me vključuje v vesoljno liturgijo hvale.

Sveti Duh, ki odpira pot k Očetu, se v današnjem slovenskem vsakdanu utelesi tam, kjer človek sredi stiske ne ugasne, temveč postane luč za drugega.

Moč vstajenja prebiva v tistem slovenskem moškem ali ženski, ki se sredi hude izčrpanosti zaradi negotovih delovnih razmer ali skrbi za preživetje družine ne vda cinizmu. Primer novega življenja je starš, ki kljub lastni utrujenosti in občutku razvrednotenja s strani sistema najde moč za potrpežljivo poslušanje otroka. Ko v tem trenutku ljubezen premaga težo vsakdanjika, se tam zgodi velika noč. Sveti Duh v tem dejanju preobrazi sivo utrujenost v živo daritev, ki prinaša mir celotnemu domu.

V našem okolju, kjer so nezaupanje, draginja in občutek nemoči pred svetovnimi konflikti pogosto ohromljujoči, se vstajenje dogaja tam, kjer se rodi skupna solidarnost. Vstajenje utripa v tistih lokalnih pobudah, kjer sosedje stopijo skupaj, da bi pomagali najbolj ranljivim – tistim, ki jih uradne institucije spregledajo. Ko se v Sloveniji danes nekdo namesto za pritoževanje nad razmerami odloči za konkretno, tiho služenje in povezovanje, s tem pričuje, da je Ljubezen edini resnični Vir. To je upor Svetega Duha proti duhu osamljenosti in obupa, ki želi razbiti človeško občestvo.

Gospod nas vabi, naj prosimo, da bo naša radost popolna (Jn 16,24). Ta radost ni odsotnost križa, temveč prisotnost Svetega Duha sredi preizkušenj. Moja pot v tem velikonočnem času ostaja pot zaupanja v Očetovo dobroto, ki jo Duh Resnice neprestano potrjuje v mojem srcu. V vsakem premaganem strahu in v vsakem dejanju nesebičnosti sredi slovenskih razpotij odmeva obljuba o neuničljivem življenju, ki nam je bilo podarjeno v Vstalem Kristusu.

Kristus je vstal! Resnično je vstal!