V srcu se moj duh srečuje z neskončnim usmiljenjem. V njem odmeva klic k popolnosti, ki presega človeške meje. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki v mojem srcu množi ljubezen do sovražnikov – tisto nemogočo ljubezen, ki ni plod moje volje, temveč dar Tolažnika. On je tisti, ki v moji notranjosti vzpostavlja sveti mir, v katerem se sonce božje dobrote dviga nad vse moje zamere in sence.

Ahab s svojim kesanjem sredi najhujšega greha odpre vrata božji prizanesljivosti. Sveti Duh deluje v meni kot tisti, ki mi podarja spoznanje lastnega padca, ne da bi me pahnil v obup, temveč da bi me pritegnil k izviru usmiljenja. Poboženje se uresničuje v nenehnem klicu psalma: »Popolnoma me operi moje krivde in mojega greha me očisti!.« To očiščenje je delo Duha, ki moje kamnito srce, nagnjeno k obsojanju tistih, ki me sovražijo, spreminja v srce, ki moli zanje. Poboženje ni v zunanji brezhibnosti, temveč v bivanju v božjem ritmu, kjer postajam otrok svojega Očeta takrat, ko v moči Duha blagoslavljam tiste, ki me zavračajo.

Sveti Duh prebuja moč sprave tam, kjer se Slovenci soočamo z bičem zgodovinskih razdorov in neusmiljenostjo javnega linča.

Naša zamerljivost se prenaša iz roda v rod kot del identitete. Ko se znajdem pred človekom, ki mi namerno škoduje – morda na delovnem mestu ali v sorodstvu – se prav tam odpre prostor za delovanje Duha. V trenutku, ko se sredi te prizadetosti v moči Svetega Duha ne prepustim želji, da bi tistemu »sovražniku« privoščil slabo, temveč zanj v skritosti srca izrečem blagoslov, v meni vstaja Kristus. Moja molitev za tistega, ki me ne more videti, postaja oltar, na katerem se prelamlja urok sovraštva v mojem okolju.

Slovenci nosimo težko breme polarizacije. V javnem prostoru imamo radi le »svoje« in demoniziramo »druge«. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot molitve za političnega ali ideološkega nasprotnika. Ko se v našem javnem življenju pojavi drža, ki v nasprotniku ne prepozna več le tarče za uničenje, temveč človeka, potrebnega božje luči, tam začne rasti božje kraljestvo. Ko slovenski javni prostor namesto tekmovalnega zmerjanja napolni tiha, vztrajna drža spoštovanja do tistih, ki nas preganjajo z besedami, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti namesto vrnitve udarca ponudi molitev in pripravljenost na dialog s tistim, ki nas zavrača, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno snuje mrežo nove, evanegljske kulture ljubezni, ki ne pozna meja.

Sveti Duh me vodi k izviru popolnosti, zato molim: »Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti.« Naj moje življenje postaja živo bogoslužje, ko v moči Vstalega vsako srečanje z neprijaznostjo spremenim v daritev in pričakujem polnost Božje Luči, ki sije nad pravičnimi in krivičnimi.