V tišini srca se umiri hrup maščevalnih misli umiri in odzvanja klic k nenasilju, ki presega človeško pravičnost. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki v mojem srcu upepeljuje naravni nagon po vračanju udarca za udarec in namesto tega ustvarja sveti mir. V tem Duhu se moje življenje ne odziva na zlo z novim zlom, temveč postaja prostor, kjer se spirala nasilja ustavi in preobrazi v daritev.

Soočen sem s pretresljivo zgodbo o Nabotovem vinogradu, kjer pohlep in krivica premagata nedolžnost. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot dar razločevanja, ki razkrinka vsako željo po prilaščanju tujega in vsako obliko duhovnega pohlepa. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko namesto »oko za oko« darujem svojo pripravljenost biti razlastninjen v moči Ljubezni. Sveti Duh v meni ne dopušča le pasivnega prenašanja krivice, temveč mi podarja aktivno moč, da tistemu, ki me sili k eni milji, podarim dve. On je tisti, ki v moje srce vliva moč za nenavadno svobodo: da sredi sveta, ki temelji na grabljenju, ohranjam odprte dlani, kakor vabi psalm, ko kliče Gospodovo pomoč ob jutranjem svitu.

Sveti Duh prebuja moč krotkosti tam, kjer se soočamo z bičem birokratskega nasilja in trdoto medsosedskih sporov. Neštetorkrat je "sveta pravica" do sosedske meje ali dediščine pomembnejša od bratske ljubezni. Znajdemo se pred krivico – morda ob nesramnem napadu soseda ali ob drobni kraji ugleda. A prav tam se odpira tudi pot za delovanje Duha. V trenutku, ko se sredi te prizadetosti v moči Svetega Duha odpovem maščevanju in namesto strupenega odgovora ponudim blagost, v meni vstaja Kristus. Moja odločitev, da ne bom "Nabot", ki obupuje, niti "Ahab", ki grabi, ampak otrok Luči, postaja oltar, na katerem se preobraža narodova zagrenjenost.

Slovenija nosi težko breme revanšizma, kjer se v javnem prostoru nenehno iščejo načini za "vračanje milo za drago" med nasprotnimi tabori. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot nastavljanja drugega lica. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek, ki kljub žalitvam prosilca ohrani spoštljivo držo, ali državljan, ki sredi medijskega linča ne vrača z isto mero podlosti, tam raste božje kraljestvo. Ko slovenski javni prostor namesto tekmovalnega dokazovanja moči išče pot do tistega, ki "hoče tvojo suknjo", ne da bi ga pri tem ponižal, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti namesto nove tožbe prinese nepričakovano radodarnost in mir, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, evangeljske kulture, kjer je ljubezen do sovražnika edina prava zmaga.

Sveti Duh me vodi k izviru notranje prostosti. »Gospod, prisluhni mojemu vpitju.« V moči Duha Vstalega lahko vsako krivico spremenim v stopnico k poboženju in pričakujem polnost resnice, ki edina zares osvobaja.