V tišini skrite kamrice srca se moj duh ločuje od hrupa sveta. Odzvanja mi Elijev plašč, ki pade na Elizeja, in Jezusova beseda o preprostem »da« ali »ne«. Sveti Duh je tisti nevidni ogenj, ki v mojem srcu poraja popolno predanost, da brez oziranja nazaj zapuščam svoje stare pluge in navezanosti. On je tisti dih, ki v moji notranjosti vzpostavlja sveti mir, v katerem besede niso več orodje manipulacije, temveč odsev božje Resnice.

V življenju se sodelovanje s Svetim Duhom razodeva kot osvoboditev od potrebe po priseganju in dokazovanju. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot dar razločevanja, ki me vodi k neposrednosti in čistosti duha. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko moje besede postanejo tako prepojene z božjo navzočnostjo, da ne potrebujejo nobenih zunanjih potrdil. On je tisti, ki v moji notranjosti briše dvojnost in me uči bivati v nenehni navzočnosti Gospoda, ki je moja dediščina in moj kelih. Psalm poje o Gospodu, ki mi svetuje tudi ponoči; ta nočni svet je prav delovanje Tolažnika, ki preobraža moje misli v molitev in mojo voljo v pripravljenost, da sledim božjemu klicu sredi vsakdanjih opravil.

Sveti Duh prebuja med nami moč resnicoljubnosti tam, kjer se soočamo z bičem lažnih obljub in razbitostjo zaupanja. Večkrat (politiki še posebej pred volitvami) izrekamo prazne obljube ali se izmikamo jasnim odgovorom, da bi ohranili "ljubi mir". Ko se odločim za preprosto in spoštljivo resnico, se uresničujejo binkošti srca. V trenutku, ko me okolica pritiska naj se zlažem za lastno korist ali zaščito statusa zlažem, lahko v moči Svetega Duha izgovorim jasen in blag "da" ali "ne". Tedaj v meni vstaja Kristus. Moja beseda, ki ne potrebuje priseg, postaja oltar, na katerem počiva božja Resnica, in prinaša mir v mojo hišo.

V našem prostoru prevladuje težko breme nezaupanja v javno besedo, kjer se v političnem in medijskem govoru pogosto uporablja zapleteno besedišče za prikrivanje dejanskih stisk malega človeka. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot Elizejeve odločnosti za služenje skupnemu dobremu. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda delavec, ki opozori na nepravilnosti, ali uradnik, ki kljub političnim pritiskom ostane zvest dejstvom in sočutju do prosilca – se s tem uresničuje božje kraljestvo. Ko slovenski javni prostor namesto ideološkega prikrivanja napolni iskanje resnice brez preračunljivosti, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti povrne težo dani besedi in preprosti poštenosti, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, večne kulture, kjer je "da" resnično "da". Sveti Duh mi daje varnost: »Gospod, ti si delež moje dediščine.« Moje življenje postaja živo bogoslužje takrat, ko v moči Vstalega vsak svoj odgovor sosedu ali državi darujem kot sad notranje prostosti in se zavedam polnosti veselja pred božjim obličjem.