Mojzesovo srečanje z Bogom v gorečem grmu (2 Mz 3,1-6.9-12) razkriva svetost vsakdanjosti. Medtem ko pase ovce, zasliši glas in spozna, da Bog kliče v navidezno običajnih trenutkih. V Matejevem evangeliju (Mt 11,25-27) Jezus slavi Očeta, ker je skrivnosti kraljestva razodel "malim": tistim srcem, ki so odprta kakor otroška, ne pa modrim tega sveta. Matej prikazuje Kristusovo molitev kot ključ do razumevanja. Kakor je Mojzes v puščavi spoznal Boga, tudi mi lahko le v ponižnosti sprejmemo njegovo razodetje. Goreči grm, ki ne zgori, postane podoba Božje navzočnosti, ki nas preobraža, a ne uniči. "Jaz sem, ki sem" je temelj vsake poklicanosti. Psalmist nas vabi, da gledamo na svoje življenje skozi prizmo milosti, ne obsodbe. Jezusova zahvala Očetu razkriva, da prava modrost ni v znanju, temveč v sprejemanju ljubezni, ki jo razumejo le "malí in ponižni". Mojzesov dvom – "Kdo sem jaz?" – se spremeni v gotovost, ko Bog obljubi: "Jaz bom s teboj,". To je podoba naše poti, še posebej v trenutkih, ko čutimo lastno nezadostnost. Tudi mi lahko prepoznamo Božje delovanje v svoji zgodbi. Kristusova intimna povezanost z Očetom: "Nihče ne pozna Sina kakor le Oče", nas vabi v globino vaske molitve: odkrijemo, da smo ljubljeni kljub vsem napakam. Mojzesova izkušnja nas vabi, da se ustavimo pred svetostjo vsakdanjika, se Bogu zahvaljujemo, medtem pa Jezusova beseda odpira naša srca, da sprejmemo kraljestvo kakor otroci.