Berilo iz knjige Sodnikov (Sod 2,11-19)

Tedaj so Izraelovi sinovi delali, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh, in so služili Baalom. Zapustili so Gospoda, Boga svojih očetov, ki jih je izpeljal iz egiptovske dežele, ter hodili za drugimi bogovi, za bogovi ljudstev, ki so bivala okoli njih, in jih molili. Tako so razdražili Gospoda… dal jih je v roke roparjem, ki so jih oropali in jih izročili v roke njihovih sovražnikov okoli njih, tako da se niso mogli več ustavljati svojim sovražnikom... Bili so v hudi stiski. Tedaj je Gospod obujal sodnike, ki so jih reševali iz rok njihovih roparjev. A tudi teh sodnikov niso poslušali, ampak so nečistovali s tujimi bogovi in jih molili. Hitro so krenili s poti, po kateri so hodili njihovi očetje, ki so bili pokorni Gospodovim zapovedim; niso jih posnemali.

Knjiga Sodnikov na začetku ponudi splošen pogled na zgodovino izvoljenega ljudstva v tistem času. Teološka shema je žalost zbujajoča in hkrati tudi tolažeča. Vse se začne s človeško nezvestobo, na koncu pa prevlada Božja zvestoba, ki se ves čas kaže. Celotna knjiga neštetokrat ponovi odpev, da je ljudstvo delalo kar je hudo v Gospodovih očeh. Bogu niso hvaležni in si iščejo druge bogove, ki bolj ustrezajo njihovim trenutnim potrebam. Zapuščajo Boga in hočejo služiti Baalu. Posledično se ljudstvo po svoji krivdi znova znajde zasužnjeno in zatirano. Tedaj začne vpiti h Gospodu, ki se pusti ganiti in jim pošlje sodnike, voditelje, ki jih on navdihuje, da bodo lahko premagali zatiralce. Ta vrstni red se vedno znova ponavlja. Nova nezvestoba, suženjstvo, osvoboditev. Gospodu se je vedno znova milo storilo in jih je osvobodil. Na takšen način Bog ljudstvo vzgaja k spreobrnjenju v zaupanje vanj sredi vseh okoliščin, ne glede na povzročene grehe in zlo z njihove strani. Vedno znova jih vabi naj se vrnejo k Njegovemu usmiljenju in tako najdejo polnost življenja. Božja zvestoba je močnejša od človeške nezvestobe. Evangelij dopolni to izkušnjo in pokaže, da človeška zvestoba potrebuje in zdrži le če jo dopolni Bog. Mladenič sprašuje Jezusa na kakšen način si lahko prisluži večno življenje. Jezus mu odvrne, da s spolnjevanjem zapovedi lahko vstopi v večno življenje. Mladenič pravi, da je bil zapovedim zvest. Kaj mu torej manjka do popolne zvestobe? Jezusov odgovor je paradoksalen: »Postati moraš ubog zemeljskih dobrin, da boš lahko odprt za božjo ljubezen!« Blagor ubogim, kajti njih je nebeško kraljestvo. Odveži se od vsega, da boš imel v srcu prostor za resničen zaklad. V tem je skrivnost življenja v polnosti. Odvezati se tudi od sebe, da lahko sprejmem Kristusovo življenje Očetovega sina/hčere, brata/sestre. Ne živim pa več jaz, ampak v meni živi Kristus. Ta pot je dolga in prav nič lahka, a polna upanja. Jezus nam želi podariti svoje veselje: Da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To dosežemo tako, da se odvežemo od vseh materialnih dobrin in sprejmemo Kristusovo velikodušno ljubezen.