17.11.2021 – Dar svobode

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,11-28)

V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹ Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi ...

In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.



V današnji priliki Jezus govori tistim, ki so bili prepričani, da se mora Božje kraljestvo takoj pokazati. Težko so čakali, da bi Bog končno naredil red na zemlji. Za navdih vzame iz tedanje zgodovine. Arhelaj, sin Heroda Velikega, je moral namreč v Rim, kjer ga je senat potrdil za kralja v Judeji. Zgodovina Jožef Flavij je zapisal, da so Judje istočasno v Rim poslali delegacijo, ki naj bi Rimljane prosila, naj Arhelaja ne potrdijo za kralja.

Služabniki odsotnega gospodarja so v času njegove odsotnosti svobodni in vsak doživlja svojo lastno zrelost in odgovornost. Jezus poslušalcem pove, da se Bogu ne mudi in ne bo takoj posegel. Pove jim, da tudi Kristus ne bo takoj prevzel vesoljne oblasti. Še prej bo šel na dolgo potovanje med katerim bodo zvesti in nezvesti ljudje svobodni. Kdor je zvest, se mu te svobode ni treba bati, ampak jo lahko z zaupanjem živi.

Gospod nam daje svobodo. Če mu hočemo biti zvesti, moramo to dano svobodo živeti. Če razmišljamo kakor malopridni služabnik in zaradi strahu ne živimo svojega daru, zgrešimo svojo poklicanost. V duhovnem življenju podležemo tudi skušnjavi, da bi vedno iskali tisto, kar je bolj gotovo in varno. Skušnjava nam lahko vzame lastno pobudo, da svoje svobode ne uresničimo in ne ustvarjamo. Lahko iščemo zgolj lastno gotovost. To ni Bogu v čast in nam škoduje. Tveganje je nujno. Jezus pravi, da je treba tvegati vsaj toliko, da svoj dar delim. Podobno, kot če naložim svoj denar na banko, tvegam. Ni več moj, lahko pa dobim obresti.

V duhovnem življenju moramo tvegati, prevzeti pobudo in ustvarjati. Tako častimo Boga stvarnika, smo mu podobni. On je namreč tvegal vse. Če hočemo ugajati Bogu moramo tvegati in živeti svobodo, ki nam jo je podaril. Lahko obrodimo dobre sadove za Boga in za brate. Božja volja je, da svobodno sodelujemo z njegovo ljubeznijo, ki vse vsem podarja in po vsem tudi samega sebe, da bi soustvarjali svet Božje ljubezni. V tem je večno življenje.

12 views0 comments

Recent Posts

See All