Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 6,1-6.16-18)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar molite, ne bodite kakor hinavci; ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar se postite, ne bodite kakor čmerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

V začetku letošnjega, pandemičnega postnega časa, nas cerkev želi vse povabiti v pravo smer – iz sebičnosti posameznikov, ki si morajo Božjo ljubezen zaslužiti s svojimi dejanji, v podarjanje ljubljenih sinov in hčera, ki sprejemajo Očetovo ljubezen in jo vedno lahko delijo z drugimi, saj jim je dana zastonj in jim je ni potrebno zaslužiti.

S sv. Pavlom nas prosi, naj sprejmemo Božji dar, ker je sedaj primeren trenutek za to. Ne izpustimo te priložnosti, in zajamemo iz odrešenja, ki nam je že podarjeno. V postnem času, naj bi se Božjega daru bolj zavedali, ga zavestno sprejeli in ga posledično delili z vsemi in vsem stvarstvom.

V evangeliju nam Jezus nakaže pravo notranjo držo vsakega izmed nas v tem postnem času. Vztraja pri notranjem dialogu Očetom, naj se učimo živeti v Njem, iz Njega in Zanj. Naše srce je namreč njegovo bivališče. Mi smo v njegovem srcu. Zaupen odnos z Jezusovim Očetom je najboljše sredstva za pravi namen, ki smo ga povabljeni obujati vsako jutro ko odpremo oči: Ti me ljubiš, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj, tebi delo posvetim, dušo in telo izročim...

Današnji evangelij je resnično izredno lep in bi ga naj čim pogosteje brali. Pove nam kakšna je bila Jezusova notranja usmeritev in drža. On ni ničesar počel zato, da bi ga mi občudovali, ampak pred Očetom in zanj v naše dobro. Sodeloval je z Očetovo ljubeznijo do nas.

Evangelist Matej nam predstavi tri razsežnosti naših odnosov: miloščino, molitev in post. Tri razsežnosti ljubezni po podobi katere smo ustvarjeni.

Pri vseh treh izpostavi skupno, lahko rečemo, da normalno skušnjavo. Ko storimo nekaj dobrega, se v nas takoj pojavi želja, da bi nas kdo pohvalil in občudoval zaradi tega. Radi bi lažno povračilo ali nagrado za svoje delo: slavo v očeh drugih, svoje zadovoljstvo in užitek. To nas zapre vase in hkrati odtuji od nas samih. Začnemo namreč živeti iz tega, kar drugi mislijo o nas, iz tega da nas drugi hvalijo in občudujejo. Seveda se takoj potolažimo, da je to človeško in da tako mora biti.

Gospod pa nas vabi, naj delamo dobro zato, ker je Dobro. Iz infantilizma nas vabi v duhovno zrelost sodelavcev Božje ljubezni. Jezus nam daje možnost, da lahko živimo v stiku z Očetom. Če hočemo delati dobro moramo živeti v ljubezni nekoga drugega.

Le če v svojem srcu, v svoji notranjosti, živimo v Očetovi ljubezni, bomo lahko delali resnično dobro. Skrita Očetova navzočnost, življenje iz Njega in Zanj, nam daje veliko globlje veselje, kakor katero koli človeško veselje in nenehno narašča. Resnično povračilo (nagrada) na tem svetu je prav veselje Njegove nenehne bližine, predokus dokončne in večne osebnega in občestvenega življenja v ljubezni D(d)rug drugega.

Jezusa ni strah reči: »Tvoj Oče ti bo povrnil«. Ni egoizem, če si želimo Očetovega povračila. Ne iščemo namreč lastnih interesov, ampak življenje v ljubezni. V ljubezni pa je vedno recipročnost (obojestranskost).

V tem postnem času se lahko učimo živeti v skriti notranjosti z Očetom, ki nas vidi, nas ljubi in nas čaka. Zunanje stvari so pomembne na svoji ravni, a jih moramo vedno izbrati in živeti v Božji navzočnosti. Če lahko le malo storimo, je pomembno, da to storimo v Božji ljubezni in zanjo. Resnična moč je v tem, da živim iz Njega, ki vidi na skrivnem, ki je moje bivališče in srce mojega srca. Spoštovanje in vrednost v očeh drugih je lahko le dobra posledica. Če je, smo zanjo hvaležni, če je ni, pa tudi, saj zajemamo iz Božjega spoštovanja, nežnosti in navzočnosti, ki nikdar ne zataji. V molitvi (odpiranju Božji očetovski ljubezni), samozatajevanju (upor proti lastni sebičnosti) in bratski ljubezni (delitvi tega kar od Boga prejemamo) storimo kar moremo, v ponižnosti in iskrenosti pred Bogom. V tem je naše povračilo. Postajamo ljubljeni sinovi in hčere, bratje in sestre, člani Božje družine, ki živi Svetega Duha, Božjo Ljubezen, ki vse ustvarja in podarja, vsem in za vse, danes in za vedno.