Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 5,31-47)

Tisti čas je rekel Jezus Judom: »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni pravo; drug je, kateri pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, ki ga daje o meni, pravo. Poslali ste k Janezu Krstniku in pričeval je za resnico; toda jaz ne sprejemam pričevanje od človeka, ampak pripovedujem to zaradi tega, da bi se vi zveličali. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo; dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih izvršujem, pričujejo o meni, da me je poslal Oče. Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni. Nikoli niste slišali njegovega glasu, niste videli njegove postave in tudi njegove besede nimate, da bi prebivala v vas, ker vi ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta so, ki pričujejo o meni in vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Slave ne sprejemam od ljudi, ali poznam vas, da nimate v sebi Božje ljubezni. Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli.

Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate. Zakaj ko bi vi verjeli Mojzesu, bi verjeli meni, o meni je namreč on pisal. Če pa njegovemu pismu ne verjamete, kako boste verjeli mojim besedam?«

Jezus nam z neštetimi dejanji pomaga, da bi verovali vanj. Najprej spregovori o Janezu Krstniku, o Svetem pismu, ki govori o njem, še posebej po Mojzesu. Predvsem pa naglaša, da po vsej stari zavezi Bog Oče pričuje o njem. Janeza je poslal Bog, Sveto pismo je navdihnil Bog. Najmočnejše pa Oče pričuje po vsem kar je delal Jezus. Dela, ki jih je Oče naročil Jezusu, pričujejo o Jezusu, da ga je Oče poslal. Vse kar dela Jezus dela skupaj z Očetom. Oče mu da opraviti svoje delo. S tem, da ga izvrši Jezus kaže, da je Božji sin.

Svetopisemsko in Mojzesovo pričevanje o Jezusu pokaže besedilo prvega berila, ki govori o Judovski neveri. »Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate.« Mojzes je podoba Jezusa, ki Boga prosi naj to trmasto ljudstvo reši. Sveto pismo vnaprej govori o skrivnosti Jezusa Kristusa. Po grehu ljudstva v puščavi Bog pove Mojzesu, da bo ljudstvo uničil, njemu pa obljubi, da bo iz njega naredil velik narod. Mojzes Božje ponudbe ne sprejme in pravi naj skupaj z ljudstvom pokonča tudi njega. Popolnoma je postal solidaren z ljudmi in tako dosegel njihovo odrešenje.

V Kristusu se vse kar je pokazano po Mojzesu dejansko tudi uresniči na nepričakovan način. V Kristusovi smrti Bog uniči ljudstvo (Kristusova smrt je uničenje starega sveta in starega človeka, kakor pravi sv. Pavel). Njegova smrt pa ne uniči, ampak obudi od mrtvih vse uničene, nas, ki nas utrudita strah in beg pred Dobrim Bogom Očetom. Jezus je novi Mojzes, ki sprejeme smrt skupaj z ljudstvom in za ljudstvo. Hkrati pa je novi Mojzes iz katerega bo nastala velik narod, sinov in hčera nebeškega Očeta. Z vstajenjem se prav to uresniči in se še vedno uresničuje. Tako Sveto pismo pričuje o Jezusovem trpljenju in vstajenju, ki ga ni bilo mogoče predvideti. Ko pa v luči velikonočne skrivnosti znova beremo staro zavezo, pa občudujemo njeno napoved in slutnjo. V Kristusu se uresničita smrt in življenje, v njem je greh uničen in se začne novo življenje v katerega nas rodi po Cerkvi, svojem telesu v sedanjem času.