Na današnjo velikonočno soboto se v mojem srcu riše podoba učencev, ki sredi noči in razburkanega morja veslajo proti Kafarnaumu (Jn 6,16–21). V duhu Filokalije in tiste notranje budnosti, ki jo očetje imenujejo nepsis, prepoznavam, da so viharji in nasprotni veter nujni del moje poti. Kristus ne prihaja, da bi magično umiril valove, temveč da bi vstopil v moj čoln. Njegov »Jaz sem, ne bojte se« zame ni le tolažba, ampak ontološki temelj: ko je On v čolnu moje identitete, smrt in kaos izgubita svojo uničevalno moč.

Ob branju o prvi skupnosti in izvolitvi sedmih diakonov (Apd 6,1–7) vidim, kako se krščansko bivanje sooča z realnostjo vsakdanjih potreb in morebitnih razdorov. Rešitev ni v ignoriranju težav, ampak v razločevanju in služenju (diakonia). Psalm 33 me ob tem vabi k radosti, saj je »zemlja polna Gospodove dobrote«. To dobroto vidim takrat, ko moje oko s pomočjo molitve srca postane čisto in v vsaki stiski prepozna priložnost za ljubezen, ki se daruje.

V slovenskih družbenih razmerah ta »nasprotni veter« čutim zelo neposredno. Prepoznavam ga v stiski običajnega človeka, ki se sredi naše razdrobljenosti in nenehnega političnega hrupa počuti, kot da vesla v temi. Mislim na upokojenca, ki se v vrsti pred lekarno ali v zdravstvenem domu sprašuje, ali je v tej družbi sploh še prostor za njegovo dostojanstvo, ali pa je le »vdova«, ki je bila pri vsakdanjem deljenju hrane spregledana. Družbeno-politično dogajanje v Sloveniji pogosto ustvarja občutek, da smo vsi v čolnu brez krmarja, kjer nasprotni bregovi kričijo drug na drugega, medtem ko se valovi negotovosti in cinizma dvigajo vse više.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v trenutku, ko sredi tega viharja prepoznam Kristusa. Ko se v svojem poklicnem in zasebnem življenju ne pustim ujeti v logiko »godrnjanja« (Apd 6,1), ampak si upam biti tisti, ki služi. To zame pomeni, da v slovenskem javnem prostoru, kjer prevladujejo glasovi nezaupanja, postanem prostor miru. Namesto da bi se bal prihodnosti ali gospodarskih pretresov, se odločam za tisto cerkveno ali sinodalno bivanje, kjer se problemi rešujejo s poslušanjem in molitvijo, ne pa z izključevanjem.

Vstajenje zame pomeni, da sredi slovenskega pesimizma izstopim iz svoje osamljenosti in »povabim Kristusa v čoln«. Ko v sosedu, ki je morda razočaran nad razmerami v državi, ne vidim nasprotnika, ampak sopotnika v viharju, se čoln mojega bivanja »takoj znajde pri zemlji, kamor smo bili namenjeni«. Moja svoboda je v tem, da moja sreča ni več odvisna od tega, ali je morje mirno, ampak od tega, da slišim Njegov glas sredi teme. Odločam se, da bo moje pričevanje v Sloveniji danes tiho veslanje v veri, da je On tisti, ki daje moč mojim rokam in smisel mojemu trudu.