Elijeva gorečnost je bila kakor ogenj. Jezusovo vabilo k molitvi Očenaša zato ne kopiči besed. Sveti Duh je nevidni plamen, ki v mojem srcu prečiščuje vsako prošnjo, da bi postala čisti odmev sinovskega zaupanja. On v moji notranjosti množi sveti mir, v katerem besede utihnejo, da bi spregovoril Oče.

Sodelovanje s Svetim Duhom kaže svojo moč v molitvi Očenaša, ki nas jo je Jezus naučil. Ko kličem »Oče naš«, Sveti Duh v meni neprestano potrjuje mojo posinovljenost in me vabi k odpuščanju, ki presega človeške moči. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko moje srce postane prosojno za božjo voljo, kakor so nebesa prosojna za Njegovo slavo. Sveti Duh v meni ne dopušča praznega besedičenja, temveč me vodi v globino, kjer vsaka prošnja za vsakdanji kruh in odpuščanje dolgov postaja dejanje popolne izročitve. Psalm poje o Gospodu, ki kraljuje in čigar strele razsvetljujejo svet; te strele so prav prebliski Duha, ki v moji temi razodevajo pot k bližnjim. Poboženje se uresničuje v odpuščanju; ko v moči Tolažnika odpustim tistemu, ki mi dolguje, moje bivanje zasveti v Elijevi ognjeni sili, ki ne uničuje, temveč prebuja življenje.

Sveti Duh prebuja moč odpuščanja tam, kjer se slovenci soočamo z bičem dolgov in trdoto neizprosnih zamer. Prevečkrat v imenu »pravičnosti« gojimo zamere do sosedov ali sorodnikov cela desetletja. Bog vsakemu izmed nas ponuja in pripravlja priložnosti za spravo. Ko jih sprejmemo smo zajeti v binkošti srca. V trenutku, ko sredi pravnega spora ali družinske razklanosti v moči Svetega Duha izrečem iskren »odpusti nam naše dolge, kakor jih tudi mi odpuščamo«, v meni vstaja Kristus. Moja odločitev, da ne bom ujetnik preteklosti, ampak nosilec Elijevega ognja ljubezni, postaja oltar, na katerem se narodna zagrenjenost preobraža narodova v novo upanje.

Slovenci nosimo težko breme neporavnanih računov iz preteklosti in sedanjosti, kjer se v javnem prostoru nenehno iščejo krivci, namesto da bi se gradili mostovi. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot sinovskega zaupanja namesto preračunljivega kopičenja besed in obtožb. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda uradnik, ki kljub birokratski hladnosti najde sočutje do prezadolženega državljana, ali sosed, ki sredi dragega življenja in pomanjkanja raje odpusti dolg, kot da bi uničil odnos – tam raste božje kraljestvo. Ko slovenski javni prostor namesto tekmovalnega dokazovanja izbere iskanje skupnega dobrega s pomočjo iskrene prošnje in miru, se uresničuje zdravljenje našega narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti tiho, brez velikih besed, prinese odpuščanje namesto nove tožbe, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno oživlja mrežo nove, večne in poživljajoče kulture, kjer je Očetova ljubezen edino pravo merilo bogastva.

Sveti Duh me vodi k izviru miru in vzklika: »Veselite se, pravični, v Gospodu.« V moči Vstalega lahko vsako prošnjo za kruh in mir preobrazim v daritev, pričakujoč polnost kraljestva, ki prihaja v tihoti srca.