V dnevih Heroda, kralja Judeje, je bil duhovnik, Zaharija po imenu, iz Abijeve vrste, in njegova žena je bila izmed Aronovih hčera in se je imenovala Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom in sta živela po vseh Gospodovih zapovedih in zakonih brez graje. Otrok nista imela, ker je bila Elizabeta nerodovitna in sta bila oba že priletna.

Ko je po redu svoje vrste opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju med duhovniki zadel žreb, da je stopil v Gospodovo svetišče zažigat kadilo, vsa množica ljudstva pa je ob uri kajenja zunaj molila. Prikaže pa se mu Gospodov angel, stoječ na desni kadilnega oltarja.

Ko ga Zaharija zagleda, se prestraši in groza ga obide. Angel mu pa reče: »Ne boj se, Zaharija; uslišana je tvoja prošnja: tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo radovali njegovega rojstva; zakaj velik bo pred Gospodom: vina in opojne pijače ne bo pil in s Svetim Duhom bo napolnjen že v materinem telesu. Mnogo Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njih Bogu; in on sam pojde pred njim z Elijevim duhom in njegovo močjo, da obrne srca očetov k otrokom in nevernike k modrosti pravičnih, da pripravi Gospodu popolno ljudstvo.«

Zaharija je rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je zelo v letih.« Angel mu je odgovoril: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom; poslan sem, da govorim s teboj in ti sporočim to blagovest. In glej, onemel boš in ne boš mogel spregovoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, zato ker nisi veroval mojim besedam, ki se bodo spolnile v svojem času.«

Ljudstvo je čakalo Zaharija in se čudilo, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko je pa prišel ven, jim ni mogel govoriti in spoznali so, da je v svetišču videl prikazen; dajal jim je znamenja in ostal nem. Ko so se pa dopolnili dnevi njegove službe, je šel na svoj dom. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela; in prikrivala se je pet mesecev ter govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl, da mi odvzame sramoto pri ljudeh.«(Lk 1,5-25)

Današnje bogoslužje nas povabi v premišljevanje dveh zgodb v kateri je Gospod čudežno posegel. Podobno, kakor o Samsonu, je rečeno tudi o Janezu Krstniku: »Ne bo pil opojnih pijač!« Pri Samsonu doda, da si ne bo smel striči las, ker bo že od rojstva naprej maziljenec, ki ga je Bog izbral za svoje orodje v človeški zgodovini. V obeh primerih Božji poseg premaga človeško gledano nepremostljive okoliščine: obe, Samsonova in Krstnikova mati, sta sterilni in starejši. Bog pokaže, da je On tisti, ki hoče nas ljudi osvoboditi. Po Samsonu uresniči politično osvoboditev Izraelcev izpod Filistejskega zatiranja. Po Krstniku pa ljudstvu vrača duhovno svobodo: on bo mnoge Izraelove sinove zopet pripeljal k njihovemu Bogu. Hodil bo pred njim z duhom in Elijevo močjo.

Prerok je nasprotoval malikovanju in sprijenosti svojega ljudstva. Krstnika Bog pošlje, da bi mu pripravil odprto ljudstvo, ki ga bo sposobno sprejeti.

Priprava je predvsem osebno spreobrnjenje: sprejeti notranjo osvoboditev od greha (=neupoštevanja Božje ljubezni in dejstva, da nam podarja samega sebe). Takšna osvoboditev se takoj pokaže navzven. Ko smo osvobojen od greha, se spremeni naš način odnosa do drugih. Vzpostavljamo svobodne in ljubeče odnose. Nič več ne zatiramo. Ne sebe ne drugih.

Cerkev v adventnem času znova polaga pred nas čudovita Božja dela. V nas hoče prebuditi upanje. Bog je gospodar nemogočega. Premaga največje ovire, ker nas hoče osvoboditi iz pasti v katero smo se sami ujeli.

Evangelij nam omogoča poglobiti nujnost upanja, ki je povezano z vero. Zaharija in Elizabeta se držita vseh zapovedi in verskih predpisov. S tega vidika sta oba pravična. A njuno življenje je vseeno sterilno. Dolgo sta upala, da ju bo Bog osvobodil, pa nista bila uslišana. Še vedno sta verna, a njuni srci sta ranjeni in nimate več upanja. Tedaj se Zahariji prikaže angel Gabrijel (=Bog je močan) in mu pove, da je bila njegova molitev uslišana. Pričakovali bi, da bo to novico z navdušenjem sprejel. Ker pa nima več upanja je skeptičen. Nima več upanja. Zato je potrebna nova preizkušnja, ki ga bo ozdravila. Ne bo mogel govoriti, dokler se Gospodova beseda ne izpolni.

Bog Zaharijo ozdravi pomanjkanja upanja. Osvobodi ga. Tako bo po oznanjevanju Zaharijevega sina Janeza (=Božji dar) Krstnika osvobodil svoje ljudstvo.

Preizkušnja skozi katero sta šla Zaharija (=Bog se spomni) in Elizabeta (=Bog uresniči svojo obljubo) ju je pripravila na sprejem večje milosti. Pričakovala sta sina in nasledstvo, kakor vsi starši. Bog pa jima da sina, ki ne bo za njiju dva, ampak za Boga. Šel bo v puščavo in bo vplival na vse ljudstvo. Prav na to milost je preizkušnja pripravljala njuni srci. Bog ju je moral osvoboditi določenih navezanosti in zadovoljstev, da sta bila sposobna svojemu sinu dovoliti nenavadno poslanstvo.

Prosimo, da Bog sredi pandemije, obnovi naše upanje v to kar prihaja od Njega. Prosimo, da njegovega načrta ne bomo ovirali. Kajti tudi danes Bog hoče osvoboditi nas, svoje ljudstvo. Naš svet ima ogromno potrebo po osvoboditvi iz sebičnosti, nasilja, zlorab in iz neštetih ponižujočih strasti, ki nas razčlovečujejo, da uničujemo podarjeno življenje. Bog nam želi, da bi znova našli mir, svobodo in bratsko ljubezen. Tudi epidemijo, ki je naše maslo, uporablja za dosega tega cilja.