V postnem času me Cekrev vabi, da se ustavljam ob skrivnosti izbire. Filokalija, ta "ljubezen do lepega in dobrega", me nenehno nagovarja, da krščanstvo ni zbirka pravil, temveč nenehno usmerjanje uma (nous) in srca k Življenju.

V Božje povabilu Mojzes: »Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo,« ne slišim grožnje, temveč globoko spoštovanje Boga do moje svobode. Psalmist pa mi to sliko dopolni z podobo drevesa ob potokih voda. To drevo ni prisiljeno, da "mora" rasti; raste preprosto zato, ker je pognalo korenine v pravi vir.

Moja duhovna pot se začne v trenutku, ko prepoznam, kje so moje korenine. Ali so v hrupu sveta, ki zahteva nenehno potrjevanje, ali v tistem tihem toku milosti, ki me vabi k odpovedi sebi?

V evangeliju me Jezus sooči s paradoksom: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil.« Križ ni le simbol trpljenja, temveč ključ do vstajenja. Pri sveti maši ta proces postane otipljiv. Ko prinašam darove kruha in vina, nanje položim svojo razdrobljenost. V evharistični daritvi se moj osebni "križ" – moje omejitve in strahovi – združi z Kristusovo daritvijo. Tam ne iščem le tolažbe, temveč preobrazbo.

Danes to izbiro med "življenjem in smrtjo" čutim v zelo konkretnih stiskah. Vidim ljudi, ki so ujeti v kolesje sodobne prekarnosti. Mladi starši, ki delajo preko vseh zmožnosti, da bi odplačali kredite, medtem ko se družbeno-politični prostor vse bolj polni z nestrpnostjo in delitvami. Elita pa veča samo davke in molze in molze.

Ko se sosed sooča z izgubo službe zaradi avtomatizacije ali ko se družina lomi pod težo visokih življenjskih stroškov, se zdi poziv k "nošenju križa" težek ali celo krivičen.

Vendar v luči Filokalije to razumem drugače: ne gre za pasivno vdanost v usodo, temveč za notranjo budnost. V svetu, ki me sili v nenehno potrošnjo in tekmovanje, izberem "življenje" tako, da v teh preizkušnjah ohranim človečnost. Namesto da bi se prepustil ogorčenju nad politiko ali strahu pred prihodnostjo, skušam v vsakem srečanju videti podobo Boga. To je moj križ danes: da sredi splošnega cinizma ostanem mehak v srcu in buden v molitvi.

Danes se ustavim in vprašam: V katero smer obračam svoje korenine? Ali hranim svojo dušo z novicami, ki rodijo gnev, ali z besedami, ki gradijo mir?