19.5.2021 - Jezus moli za nas

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,11-19)

Tisti čas je Jezus oči povzdignil proti nebu in rekel: »Sveti Oče, ohrani v svojem imenu té, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval v tvojem imenu; katere si mi dal, sem jih obvaroval, nobeden izmed njih se ni pogubil razen sina pogubljenja, da se spolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja.

Jaz sem jim izročil tvoj nauk, svet pa jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.«


Današnji dve besedili sta zelo lepi in tudi težki. Izrazov, ki jih beremo, običajno ne uporabljamo. Postavljeni smo pred dva poslovilna govora, dve oporoki: Pavlovo in Jezusovo. Pavlov ton je veliko bolj dramatičen od Kristusovega, ki je poln miru in jasne spokojnosti. Okoliščine so enake: oba zapuščata ta svet. Jezusa skrbi za svoje učence, Pavla pa skrbijo tisti, ki jim je zaupal skrb za Božje ljudstvo. Oba hočeta svoje učence obvarovati nevarnosti in jih usmeriti k njihovemu resničnemu poslanstvu: širitev Cerkve, Kristusovega vstalega telesa in njegove dobre novice.

Sv. Pavel spominja starešine efeške cerkve na njihovo odgovornost pri soočanju z »volkovi«. Jezus pošilja svoje učence v svet, čeprav ve, da svetu vlada zlo, ki sovraži Jezusove učence. Jezus pošilja nas, tako kakor je Oče poslal njega v svet. Da bi pri svojem poslanstvu ostali zvesti Bogu, sv. Pavel spodbuja: »Zdaj vas prepuščam Bogu in nauku njegove milosti, kateri vas more dvigniti in vam dati delež med vsemi posvečenimi«. Pavel posnema Jezusa, ki svoje učence zaupa Očetu z besedami, ki jih beremo v evangeliju. Jezusova molitev za njegove učence je tudi Pavlova molitev za vse, ki jim je oznanil Kristusa. Vliva nam gotovost in trdno zaupanje.

Po vnebohodu in tik pred binkoštmi smo povabljeni, čim večkrat zajemati iz Jezusove molitve za vse nas. Kristus pri Očetu nadaljuje s prošnjo za naše varstvo in posvečenje. Vsi svetniki se mu pridružujejo. Kako močno smo podprti, da bi le lahko zajemali iz resnice o Bogu, o nas in o življenju.

Jezus se Očetu zahvaljuje, da ga je lahko nam predstavil in pokazal, da smo ga spoznali. Jezus nas ohranja v tem spoznanju, ki ga je razodel malim, prikril pa »mogočnim« (Mt 11). Le Jezus je prejel globoko intimno spoznanje Očeta in način, da ga je posredoval nam. Ko izrekamo njegovo ime, ne izrekamo zgolj neke besede, ampak celotno osebo in življenje, ki razodeva in podarja Očeta.

Zaradi tega Jezus o sebi lahko reče, da je On resnica, kar pomeni, razodetje Boga. Jezus nas ohranja v sebi tako, da nam po Svetem Duhu nenehno razodeva Očeta. On je v Očetu, ki nam je govoril. On je v Očetu, ki nas je ljubil. On je v Očetu, ki nas pošilja. On se posvečuje za nas, da bi bili tudi mi posvečeni v resnici, v spoznanju Očeta in zaupnem odnosu z Njim.

Vemo, da je Jezusovo posvečenje njegovo trpljenje. Jezus v trpljenju vso svojo človeškost odpre Očetovi svetosti in se v tem posveti. Božja svetost preobraža vse preizkušnje njegovega trpljenja v razodetje Očetove ljubezni.

Drug izraz te posvetitve je naša preobrazba v Svetem Duhu. Sprejeti Božjo svetost in se ji odpreti, pomeni, da se odpremo delovanju Svetega Duha. Jezus se je v tej zadnji molitvi pred svojo agonijo popolnoma odprl Svetemu Duhu, Očetovi ljubezni in tako uresničil odgovor na ljubezen, ki jo je Adam – zemljan, zatajil in odpovedal. Pove nam, da se za nas posvečuje, da bi bili tudi mi posvečeni na enak način, zajeti v Očetovo svetost, brezpogojno zvestobo in podarjenost. V Njem tudi mi lahko vse svoje življenje odpremo delovanju Svetega Duha. V njegovi molitvi smo tudi sami posvečeni v resnici, v trdnem odnosu z Bogom Očetom in bližnjimi. Zaradi tega smo lahko zvesti naši poklicanosti in poslanstvu. Jezus svoje učence ohranja v zvestobi, nas posvečuje, da bi nas lahko pošiljal v moči Svetega Duha preobražat svet v prostor veselja in sodelovanja z Očetovo ljubeznijo, ki ustvarja eno družino bratov in sester za vso večnost.

57 views0 comments

Recent Posts

See All