V globini mojega srca, kjer se srečujeta minljivost in večnost, odmeva Jezusov klic k zbiranju zakladov, ki jih rja ne razje in tatovi ne izkopljejo. Sveti Duh je nevidni Varuh, ki v moji notranjosti nenehno prečiščuje oko moje duše, da bi ostalo svetlo in zazrto v neminljivo Očetovo konkretno in zgodovinsko ljubezen do mene in do vseh. On je tisti, ki sredi hrupnega sveta in bojev za prestole – kakršne razodeva zgodba o Atalji in rešenem kraljeviču Jóasu – ustvarja sveti mir, ki me zasidra v božji zavezi.

V mojem življenju se sodelovanje s Svetim Duhom uresničuje kot nenehno usmerjanje namena k Bogu. Ko je oko moje duše zdravo, je celotno moje telo obsijano z binkoštnim ognjem. Sveti Duh v meni deluje kot notranja Luč, ki razkrinka vsako neurejeno in sebično navezanost na zemeljsko bogastvo in vsako željo po oblasti, ki bi hotela zasenčiti božji prestol v mojem srcu. Poboženje se dogaja v tistem trenutku, ko svoje srce položim tja, kjer biva Kristus. Psalm poje o Gospodovi izvolitvi Siona za bivališče; to bivališče je moje srce, kjer Sveti Duh pripravlja svetilko za Maziljenca. Ko se odpovem kopičenju minljivega, moje bivanje postane prosojno za božje kraljestvo, ki ne pozna korozije časa.

Sveti Duh prebuja moč duhovne prostosti tam, kjer se soočamo z bičem pohlepa in trdoto brezosebnih sistemov. Slovenija nosi težko breme korupcije in nenehnega boja za vplivne sfere. Zdi se, da so zakladi v bankah in na položajih edino zagotovilo varnosti. Ko vprašam mlade, ki se pripravljajo na birmo v čem je v življenju sreča, je njihov odgovor, da v veliko denarja. Žal. Vstajenje pa se razodene tam, kjer sredi teh "atalijskih" bojev nekdo zavestno izbere pot poštenja in služenja skupnemu dobremu brez preračunljivosti. Ko se v slovenskem javnem življenju nekdo upre podkupnini in daje prednost poštenju pred strankarskim plenom – tam se uresničuje božje kraljestvo. Ko je namesto hlepenja po materialnem prvenstvu glavna skrb na poštenih in pravičnih odnosih, tedaj se tudi med nami uresničuje preobrazba in ozdravljanje narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti in koruptivnosti daje prednost duhovnemu bogastvu naroda in živim odnosom, je sad Svetega Duha, ki nevidno gradi naš skupni večni dom.

Utrujajoča tekma za zunanji blišč in tekmovanje v materialnih dobrinah in bogastvu, povzroča stisko posameznikov in celotne skupnosti. A prav v tej stiski, ki ogroža preživetje, se odpre prostor za delovanje Svetega Duha, Oživljevalca in Tolažnika. V trenutku, ko se sredi te ogroženosti v moči Svetega Duha ne prepustim obupu ali zavisti, temveč svoje upanje položim v božjo previdnost in ohranim svetlo oko za potrebe tistih, ki imajo še manj, v meni vstaja Kristus. Moja notranja svoboda, ki ne trepeta pred molji in rjo, postaja oltar, na katerem se preobraža narodova tesnoba v kraljevsko dostojanstvo božjih otrok.

Sveti Duh me vodi v prostranstva božje svobode, kjer vsak moj korak postaja pričevanje za neminljivo Luč. Moje srce biva v varni roki Tolažnika, ki me pripravlja na srečanje z Živim Bogom, kjer bodo vsi moji skriti zakladi zasijali v polnosti binkoštnega dne. Izročam se Njegovemu vodstvu, da bi sredi slovenske zemlje hodil kot otrok Večnosti, neomajen v veri in prekipevajoč v nebeškem upanju.