Dragi bratje in sestre v Kristusu. Ko poslušam, da je Božja moč hkrati polna blagosti, v meni nekaj popusti. Navajen sem razmišljati o moči kot o nečem, kar pritisne, kar hitro uredi, kar izkorenini. Bog pa razodeva drugačen obraz: ker je močan, je potrpežljiv; ker ima oblast, daje čas. Očetje bi rekli, da je to znamenje resnične božanskosti — ne naglica, ampak zvestoba, ki dopušča rast.

Jezusova prilika o pšenici in ljuljki me vedno znova postavi pred skrivnost: v istem polju raste dobro in slabo. In to polje ni samo svet — to sem tudi jaz. V meni sta hkrati želja po življenju in senca, ki me vleče drugam. In Gospod ne pride z ognjem, da bi vse takoj ločil. Pusti, da raste. To me najprej zmede, potem pa pomiri. Ker pomeni, da tudi mene ne zavrže zaradi nepopolnosti, ampak me potrpežljivo vodi.

Psalm pravi: »Ti si dober in odpuščaš.« Te besede ne zvenijo kot ideja, ampak kot izkušnja, ki jo šele počasi sprejemam. Bog ne deluje v meni s trdoto, ampak z usmiljenjem, ki preobraža od znotraj.

Apostol Pavel pa me še globlje uvede: »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti.« To je nekaj zelo nežnega. Ne pravi, da moram najprej postati močan, ampak da prav v slabotnosti vstopa Duh. In še več: On moli v meni, ker sam ne znam. Očetje bi rekli, da je to najgloblje delo — skrita molitev srca, ki se rojeva pod besedami.

Sveti Duh, v katerega sem bil potopljen pri krstu, tako deluje na mnoge načine. Včasih kot potrpežljivost, ki mi pomaga sprejeti, da vse ne dozori takoj. Drugič kot luč, ki mi pokaže, kaj je v meni resnično življenje. Spet kdaj kot bolečina, ki me prebudi iz otopelosti. In včasih kot mir, ki me objame brez razlage.

Spomnim se moža, ki je dolgo nosil v sebi navado, ki ga je razjedala — vedel je, da ga uničuje, a je ni mogel preprosto odrezati. Dolgo se je boril z odločnostjo, z voljo, z obljubami, in vedno znova padal. In potem se je nekaj spremenilo: ne toliko njegova moč, ampak njegov pogled. Začel je biti bolj iskren pred Bogom, ne le glede padcev, ampak tudi glede svoje ranjenosti. Začel je dovoljevati, da ga Bog vidi takega, kot je. In počasi — zelo počasi — se je nekaj začelo premikati. Navada ni izginila čez noč, a njena moč se je manjšala. V njem je rasla svoboda, ki ni bila nasilna, ampak resnična. Kot da bi pšenica v njem začela rasti močneje kot ljuljka. To ni bil spektakel, ampak proces, v katerem je življenje zmagovalo od znotraj.

To je zame ključ: Bog ne dela le rezov, ampak daje in omogoča rast. Ne rešuje me tako, da izbriše vse slabo, ampak da okrepi dobro, dokler ne postane močnejše od slabega.

Počasi odkrivam, da ni treba, da se bojim svoje nepopolnosti. Bolj me vabi, da ostajam odprt. Da pustim, da Sveti Duh dela v meni — včasih skrito, včasih tiho, a vedno zvesto.

In morda je največje upanje prav to: da Bog verjame v rast, tudi ko jaz še ne vidim sadov. Da me ne meri po trenutku, ampak po tem, kar v meni zori.

Zato si ne želim hitrih rešitev, ampak potrpežljivo srce. Srce, ki zna čakati, ki zna sprejemati, ki zna zaupati. Kajti v tej potrpežljivosti že deluje novo življenje — življenje, ki bo nekoč razkrilo svoj sad.