Dragi bratje in sestre, ljubljeni v Gospodu! Danes, ko se spominjamo vseh vernih pokojnih, nas lahko napade tudi otožnost. Spomin na drage, ki so šli čez pred nami, je pogosto mešanica hvaležnosti in bolečine. Cerkev nas danes vabi ven iz otožnosti s svetopisemskimi besedami. Bog nas kliče, da se s Kristusovimi očmi ozremo čez mejo tega sveta in sprejmemo resnico o upanju, ljubezni in večnem življenju.

Jobova knjiga je Božji odgovor na naš obup (Job 19,1.23-27a)

Sveti Job nam govori iz dna svojega trpljenja. Izgubil je vse, njegovo telo razjeda bolezen, prijatelji ga obtožujejo. V svoji stiski zavpije: "Jaz vem, da moj Rešitelj živi in se bo, poslednji, vzdignil nad prahom! Tedaj bo moja koža zopet okoli mene in v svojem mesu bom gledal Boga. Da, jaz ga bom gledal, moje oči ga bodo videle, ne drug!"

Jobovo pričevanje je temelj naše vere. Tudi ko je vse izgubljeno, ko je človeško upanje mrtvo, je naš Odrešenik živ! Vera nam daje oči, da vidimo onkraj groba. Naši dragi niso za vedno izgubljeni; mi jih bomo znova videli v Bogu.

Hrepenenje, ki ga je v nas položil Bog, nas vodi naprej (Ps 27,1.4.13-14)

Želja, da bi "gledal Boga", je jedro psalmistovega hrepenenja: "Le eno prosim Gospoda; to bi rad dosegel, da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi gledal Gospodovo milino." To hrepenenje so v svojih srcih nosili tudi naši pokojni. In mi, ki smo še na poti, si ga delimo z njimi. Spodbuja nas: "Verujem, da bom videl dobroto Gospodovo, da jo bom užival v deželi živih. Upaj v Gospoda, bodi pogumen, tvoje srce naj se okrepí, upaj v Gospoda!" "Čakaj Gospoda." Vera je vztrajno čakanje na izpolnitev tega, v kar upamo. Naša žalost ni brezupna; je prežeta s pričakovanjem.

Temelj našega upanja (Rim 5,5-11)

In zakaj lahko vztrajamo v tem pričakovanju? Sveti Pavel nam daje odločilen odgovor: "Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." Naše upanje ni le lep občutek ali prazna želja. Temelji na nepremagljivi, zgodovinski in večni resnici: Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

Bog nas ne začne ljubiti šele, ko se nam zdi, da smo popolni. Njegova ljubezen nas najde prav v naših grehih in našem trpljenju. In če je Kristus dal svoje življenje za nas, ko smo bili še njegovi sovražniki, koliko bolj nas bo zdaj, ko smo z njim spravljeni po njegovi krvi, rešil in nam dal svoje življenje. Naše zaupanje v večno življenje pokojnih temelji na tej neverjetni nezasluženi Božji ljubezni.

Jezusova zagotovila (Jn 6,37-40)

In da ne bi ostalo nobenega dvoma, nam sam Jezus daje najbolj neposredno zagotovilo. V teh kratkih vrsticah je skoncentrirana vsa negotovost našega upanja: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." Naši dragi, ki so prišli k Jezusu v veri, so v varstvu, ki ga nihče ne more razbiti.

In nato sledi največja obljuba: "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." Jezusovo poslanstvo ni delno uspelo. On ne bo izgubil ničesar in nikogar, ki mu ga je Oče zaupal. Naša naloga je verjeti vanj. Njegova naloga je, da nas obudi poslednji dan. To je njegova sveta volja.

Življenjska zgodba:

Spomnim se naše stare tetke Ane. Dolga leta je skrbela za svojega moža, ki je bil priklenjen na posteljo. Vsak dan je molila rožni venec zanj, čeprav je bil on že ves čas brez zavesti. Ko je njen mož končno umrl, so jo nekateri vprašali: "Ali nisi utrujena od vsega tega?" Ona je mirno odgovorila: "Ne. Zdaj vem, da je moje delo končano. Njegovo pot pa zdaj vodi Gospod. Nič se ne bojim zanj, ker vem, da ga Jezus ne bo zavrgel." Njena vera ni bila glasna, ampak se je tiho in trdno zanašala na Jezusove besede iz Janezovega evangelija. To je vera, ki premaga smrt.

Sklep:

Bratje in sestre, danes ne zbiramo le spominov. Mi praznujemo upanje. Spominjamo se naših dragih rajnih ne kot tistih, ki so "izgubljeni", ampak kot tistih, ki so varni v Kristusovi roki. Kot Job verjamemo, da bomo tudi mi z njimi gledali našega Odrešenja z lastnimi očmi. S psalmistom hrepenimo in čakamo na Gospoda. S Pavlom se oprijemamo ljubezni, ki nam jo je dokazal na križu. V moči Jezusovega duha pa zaupamo, da je volja Očeta, da smo vsi deležni vstajenja poslednji dan.

Naj bo naša molitev danes polna hvaležnosti za življenje naših ljubljenih in polna trdnega, neomajnega upanja, da bomo z njimi enkrat za vedno proslavljali Boga, ki je Ljubezen, edina, ki premaga smrt. Amen.