Ko stojim pred skrivnostjo smrti in se spominjam tistih, ki so odšli pred menoj, v sebi začutim, kako me Sveti Duh vabi k isti gotovosti, ki jo je izrekel Job: vem, da moj Odrešenik živi, in da bom v svojem telesu videl Boga. Ta gotovost ni oddaljena misel, temveč živo upanje, ki me drži, ko se soočam z izgubo in z vprašanjem, kam gredo tisti, ki jih imam rad. V meni se prebuja ista želja, ki jo poje psalmist: eno prosim od Gospoda, da bi prebival v njegovi hiši vse dni svojega življenja. In verjamem, da bom videl dobrote Gospodove v deželi živih.

To upanje ne razočara, ker je Božja ljubezen razlita v moje srce po Svetem Duhu. Kristus je umrl zame, ko sem bil še grešnik, in me je spravil z Očetom. V Evharistiji, kjer prejmem njegovo Telo, se ta sprava uteleša. Tam me On sam napolni s svojo navzočnostjo in me poveže z vsemi, ki so že prešli na drugo stran. Ne zavrne nikogar, ki pride k njemu. Vse, kar mi je dal Oče, pride k njemu, in jaz ga ne zavržem. To je volja Očeta: da vsak, ki vidi Sina in veruje vanj, ima večno življenje, in da ga On obudi zadnji dan.

Sredi tega odkrivam, da smrt ni konec, temveč prehod, kjer me Gospod vodi kot luč in rešitev. Tudi ko me obdaja tema žalovanja, ostajam v upanju, da bom videl njegovo dobroto. Sveti Duh mi razodeva, da so tisti, ki so odšli, že v njegovih rokah, in da moja molitev zanje ni prazna, ampak sodelovanje v isti ljubezni, ki jih drži.

Spomnim se, kako se je pred kratkim znašel mož, ki je izgubil ženo po dolgi bolezni. Vsak večer je prišel domov v prazno stanovanje in se spraševal, ali je še kaj ostalo od njune ljubezni. Nekega dne je prišel k maši za rajne in med prejemanjem Evharistije začutil, kako ga Sveti Duh nežno vabi, naj ne ostane v obupu, ampak naj zaupa, da je ona že pri Gospodu. Naslednji dan je namesto da bi se zaprl vase, vzel njen rožni venec in zanj pomolil. Ta majhen korak je v njem odprl prostor miru in gotovosti, da ju Gospod še vedno povezuje. Ni odpravil bolečine, a v njem je zrasla hvaležnost, da sme upati in da njegova ljubezen ne umre z ločitvijo.

Tako tudi jaz odkrivam, da me Sveti Duh vodi skozi žalovanje in spomin na tiste, ki so odšli. Ko se hranim z Evharistijo, postajam vse bolj sposoben prepoznati, da me Gospod ne zavrne in da tisti, ki so prišli k njemu, že prebivajo v njegovi hiši. V njem najdem mir, ki presega strah pred smrtjo, in v njem odkrivam, da me On sam vodi k upanju, ki ne razočara. V njem se moje srce odpira isti gotovosti: da živi moj Odrešenik in da bom v svojem telesu videl Boga.