Ko poslušam preroka, ki pravi, da lev ne rjove brez razloga in da Gospod ne stori ničesar, ne da bi razodel, začutim, kako me Bog vabi v budnost srca. Ni oddaljen opazovalec mojega življenja. Govori — tiho, v globini. Včasih pa jaz preslišim, ker sem preveč razpršen. Psalm me spomni, da zjutraj stopim pred Njega, ne s popolnostjo, ampak z željo, da bi bil v Njegovi navzočnosti.

In potem je tu čoln sredi viharja. Jezus spi, učenci pa se bojijo. Ta prizor nosim v sebi: koliko viharjev se dvigne, koliko nemira, in kako hitro pozabim, da je On že z menoj. Očetje bi rekli, da je to boj misli — valovi, ki se dvigajo, a ne dosežejo globine, kjer prebiva mir. Tam, v tej globini, je Sveti Duh, ki sem ga prejel v krstu. On ne spi. On bedi v meni, tudi ko jaz omahujem.

Spominjam se trenutka, ko sem bil notranje razburkan zaradi negotovosti, ki je nisem mogel obvladati. Misli so se vrtinčile, scenariji so rasli kot valovi. In v tej zmedi sem preprosto izrekel kratko molitev — skoraj kot klic učencev: »Reši me.« Ni se vse umirilo naenkrat, a nekaj globljega je ostalo nedotaknjeno. Kot da bi se v meni odprl prostor, kjer vihar ni imel oblasti. To je bil zame dotik vstajenja — mir, ki ni odvisen od zunanjega.

Tudi v družbi vidim podobne trenutke. Ko se zdi, da nas preplavljajo strahovi, negotovost, delitve — se kje pojavi tiha skupina ljudi, ki ne podleže paniki, ampak vztraja v razumnosti, v solidarnosti, v upanju. Ne ustavijo viharja, a ohranjajo smer. In prav to postane seme nečesa novega.

Ne iščem več življenja brez viharjev. Bolj me privlači ta skrita gotovost: da je Gospod v čolnu. Sveti Duh v meni šepeta to resnico, tudi ko valovi rastejo. In počasi se učim ne le klicati v strahu, ampak tudi zaupati v tišini — da lahko prav sredi razburkanega morja nastaja nekaj trdnega, nekaj, kar diši po vstajenju.