top of page

20.4.2021 - Kruh

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,30-35)

Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«


Večinoma smo ljudje težko zadovoljni s tem kar imamo. Vedno mislimo, da je šlo včasih boljše in bo šlo kasneje boljše. Sedanjost pa nas zelo redko zadovolji. Prav o tem govori današnji evangelij.

Judje od Jezusa zahtevajo znamenje, da bi mu verjeli. Jezus je dal ogromno znamenj, ki jih oni niso videli. Niso bili sposobni videti Božjega delovanja preko Jezusovih dejanj. Niso zaznavali Božje luči v Jezusovih besedah. Zato zahtevajo znamenje. Predniki so v preteklosti jedli mano v puščavi, nebeški kruh. Prepričani so, da jim je bilo v preteklosti dano znamenje. V resnici mana ni bila kruh iz nebes. Jezus opozori, da jim Mojzes ni dal kruha iz nebes. Mana je bila zgolj materialna hrana, tudi če je padla z neba, kakor dež. Toda sveto pismo ne reče, da je mana padla z neba, ampak, da so zjutraj našli mano, hrano previdnosti, za katero ne vedno točno, kaj je bila. Prišla pa je ravno v pravem trenutku, da je nasitila izgubljene ljudi sredi puščave. Mana je bila dar Božje previdnosti, zato lahko pesniško rečemo, da je bila kruh iz nebes. Bila je tako materialna, da so se je Judje v puščav sčasoma naveličali, se uprli in protestirali. Po nekaj stoletjih so ves dogodek začeli idealizirati. Zaradi tega so Judje od Jezusa zahtevali kruh iz nebes, kakor so ga jedli njihovi očetje.

Gospod Jezus pa jim je dajal resnični kruh iz nebes. Oni ga niso uspeli prepoznati, ker so hoteli znamenja po svojem okusu, materialne zadovoljitve, ki so jih imenovali kruh iz nebes.

Jezus jih povabi v vero, da bi prepoznali milosti, ki jim jih danes na konkretne načine podarja Bog. Vabi jih naj presežejo videz in priznajo, da je v njegovih besedah in zgledu, v njegovem daru svojega življenja, resnični kruh iz nebes, kruh življenja. Božji kruh je tisti, ki prihaja iz nebes in svetu daje življenje. Jezus se ni navidezno spustil iz nebes, ampak je bil človek, ki se je rodil na zemlji. Zaradi tega v njem niso mogli prepoznati kruha, ki prihaja iz nebes. Le z očmi vere ga je bilo mogoče prepoznati kot Božjega sina in kruh življenja.

Tudi nam se dogaja podobno kot Judom. Vedno smo v skušnjavi, da bi zaničevali in spregledali od Boga dane milosti. Osredotočamo se zgolj na negativne vidike sedanjosti, ki nam nasprotujejo in nas ovirajo. Ne prepoznamo pa Božjih darov s katerimi nas nenehno obkroža. Jezus, Gospod, je sredi med nami s svojo besedo, s svojimi zakramenti. Vsak trenutek se nam predstavlja kot kruh življenja: »Kdor pride k meni ne bo več lačen in kdor vame veruje ne bo več žejen!« Mi pa smo še naprej lačni, žejni in nezadovoljni.

Prosimo za milost, da bi imeli odprte oči za Božjo dobroto do nas, še posebej pa za to, kar nam podarja Gospod Jezus: na mnoge načine nam podarja sebe in to vsak trenutek in vedno. Če ga prepoznamo, smo polni veselja, nismo več lažni, niti žejni. Ne bo nam manjkalo niti trpljenja, a na dnu srca bomo doživljali žuborenje globokega miru, nepresahljivo veselje: ker prihajamo k Njemu, nismo več ne lačni ne žejni.

120 views0 comments