V jutru tega velikonočnega ponedeljka se ustavljam ob Kristusovih besedah o hrani, ki ne premine, temveč ostane za večno življenje (Jn 6,22–29). V duhu Filokalije in tistega notranjega zrenja, ki išče božansko v globini srca, zaznavam, kako pogosto je moje bivanje razpeto med iskanjem materialne varnosti in hrepenenjem po resničnem smislu. Moje delo za Boga ni v nenehnem aktivizmu, temveč v veri v Tistega, ki ga je On poslal – v vstopanju v odnos, ki presega zgolj biološko nujnost.

Zavedam se moči, ki jo izžareva Štefan (Apd 6,8–15), čigar obraz je pred velikim zborom sijal »kakor angelov obraz«. Njegova moč ni v besedah, temveč v polnosti Svetega Duha, ki ga dela svobodnega sredi lažnih obtožb. Psalm 119 mi ob tem nežno polaga v srce prošnjo, naj se moje oči odprejo za čudovita dela božje postave, ki ni zakon, temveč pot svobode.

V našem slovenskem družbenem prostoru to razpetost med »propadljivo hrano« in »večnim življenjem« čutim zelo neposredno. Mislim na stisko običajnega človeka, ki je ujet v kolesje potrošništva in nenehnega primerjanja z drugimi, medtem ko se v ozadju bijejo boji za politični vpliv in ekonomske interese. Zaznavam preizkušnjo tistega posameznika, ki se v svojem delovnem okolju trudi za poštenost in etiko, a je sredi slovenske kulture »znajdi se« pogosto deležen posmeha ali pa je celo žrtvovan za interese močnejših – podobno kot so lažni pričevalci nastopili proti Štefanu.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v odločitvi, da ne bom delal le za hrano, ki jo ponuja sistem – za ugled, moč ali zgolj golo preživetje. Ko se sredi slovenske razdeljenosti, kjer se pogosto pričakuje, da bom svojo vrednost dokazoval s pripadnostjo določeni ideologiji, odločim za notranji mir in resnico, takrat v meni sije Štefanova luč. Namesto da bi se bal družbene marginalizacije, se zavedam, da je moje resnično delo v tem, da v vsakem odnosu ohranjam evharistično držo hvaležnosti.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarskih negotovosti v Sloveniji ne iščem Kristusa le zato, ker bi si želel čudežne rešitve svojih težav, ampak ker si želim Njegove bližine. Odločam se za pot tistega Psalma, ki pravi: »Odvrni od mene pot lažnivosti.« Moja svoboda se rojeva v trenutku, ko sredi javnega hrupa in negotovosti v srcu tiho izpovedujem vero v Vstalega, saj vem, da je le odnos z Njim tista skala, ki se ne zamaje, ko udarijo valovi časa.