20.5.2021 - Slava

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,20-26)

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in molil: Sveti Oče, ne prosim samo za svoje učence, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal. Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih, ti v meni, da bodo popolnoma eno; da tako svet spozna, da si me ti poslal, in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.

Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz sem te pa spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih.


Želim posebej osvetliti Jezusove besede: »Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih, ti v meni, da bodo popolnoma eno; da tako svet spozna, da si me ti poslal, in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil«.

Jezus pravi, da nam je dal svojo slavo. Lahko se ji odpremo in jo sprejmemo. Da bi jo lahko sprejeli, moramo vedeti kakšna slava je to. Jezus pravi, da njegova slava izhaja iz Očetove ljubezni: »slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta«. Razlog za ta dar je, da bi bili vsi eno. Ljubezen, ki se podarja združuje.

Slava o kateri govori Jezus je popolnoma drugačna od te po kateri hrepeni naš človeški napuh ali oholost. Slava, ki jo iščem, ko se prepustim svoji oholosti, nas deli in ločuje med seboj. Hočemo biti nad drugimi, drugačni od njih, nekaj posebnega, večvredni, še posebej od revnih in preprostih. Takšna je človeška slava: prazna in votla. Jezusova slava pa je v tem, da razodene Očeta in njegovo ljubezen do vseh. On je prišel služiti nam, ki hočemo gospodovati. On se je poistovetil z nami in nam umil noge. On ni nikdar iskal svoje lastne slave v naših očeh. Zaradi tega, ga Oče lahko proslavi. Slava je v tem, da moje življenje kaže na Drugega in vabi k njemu. Če vabim k sebi in kažem k sebi, sem ujetnik prazne – lažne – slave.

Prav o tem govori sv. Pavel v himni zapisani v pismu Filipljanom. Jezus je postal pokoren do smrti na križu. Ni se povzdigoval nad nikogar, ampak se je ponižal do krika: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! Zato mu je Bog dal slavo, ki je nad vsako drugo slavo. Slavo ljubezni. Jezus si je ne lasti in ravno zato, jo je sprejel in dal nam. Odpovedal se je svoji slavi in jo zato prejel.

Mi smo lahko eno le, če sprejmemo slavo od Gospoda. Ta slava nas postavi v službo bližnjim in odpre vsem, odpre nas za sočutje z ubogimi in ponižanimi. Nimamo se za več od njih.

Na prihod Svetega Duha se pripravimo tako, da sledimo povabilu sv. Pavla: »V sebi imejte isto čutenje, ki je bilo v Kristusu Jezusu. Resnična slava je popolna podaritev samega sebe v zvestobi vzgibom Duha, ki jih podarja Oče.

32 views0 comments

Recent Posts

See All