Abrahamovo gostoljubje v 1 Mz 18,1-10 postane vzor vere. Medtem ko hiti postreči neznanim popotnikom pri mamrejevem hrastu, prejme in sprejme nepričakovano obljubo: "Čez leto dni se vrnem k tebi in Sara bo imela sina." V tem navidezno običajnem srečanju se razkrije Božja navzočnost, ki ozdravlja našo sterilnost in prinaša življenje tam, kjer že prenehali upati. Psalm 15 (Ps 15,2-5) nas vabi k razmisleku o bistvu svetosti: tisti, ki upa in hoče sprejemati Božji dar, pošteno, iskreno in nesebično. Kdaj? Sredi vsakdanjega vrvenja. Pavel v Pismu Kološanom (Kol 1,24-28) razkriva globino svojega poslanstva: "Dopolnjujem na svojem telesu, kar manjka Kristusovim stiskam". Če se v vsakem svojem trpljenju povežemo s Kristusom, postane vir milosti za druge. V Lukovem evangeliju (Lk 10,38-42) Marta skrbi za gostijo, medtem ko Marija sedi pri Jezusovih nogah. Jezus ne obsoja marljivosti, temveč opozarja na pomen duhovne osredotočenosti Nanj sredi vsake dejavnosti. Primer: Ana, mati treh otrok in uspešna odvetnica, se je vsak večer ob 22.00 z zaprtimi očmi za pet minut poglabljala v tišino pred ikono Kristusa. Nekoč jo je sestra vprašala: "Kako lahko v tem tempu najdeš čas za molitev?" Odgovorila je: "Kako lahko ne bi? Teh pet minut je zame kot kisikova maska: brez nje bi se utopila v obveznostih." Leta kasneje je njena navada navdihnila celo pisarniško ekipo, da so začeli s kratkimi "duhovnimi premori". Kakor je Abraham v gostoljubju odkril Božjo obljubo, tudi mi lahko v rutini – ob kavi s sosedo, pogovoru z otrokom pred spanjem – zaslutimo svete trenutke. Psalm nas vabi, da kljub hitrosti sveta ohranimo notranjo integriteto: kakor financični svetnik Marko, ki je raje izgubil stranko, kot bi lagal o tveganjih naložbe. Pavlova pripravljenost trpeti za Kristusa nas spominja, da lahko tudi naše dnevne "male smrti" – odpovedi zaradi družinskih obveznosti, poštenost v službi – postanejo mostovi milosti. Marijin "boljši delež" ni pobeg od realnosti – študent Luka je odkril, da mu dvajset minut dnevnega branja Svetega pisma daje več jasnosti kot štiriurno prebiranje socialnih omrežij.

Naj nas današnja beseda navdihne, da kakor Abraham odpremo vrata nepričakovanim Božjim obiskom v vsakdanjosti, da kakor psalmist gradimo življenje na resnici sredi naše kulture površnosti. Naj nas Pavlova vnema za evangelij navduši, da bomo vsako svoje delo – od pomivanja posode do službenih projektov – delali skupaj z Bogom. Kakor je Jezus Marijo branil pred Martino zaskrbljenostjo, tudi nas opogumlja, da si v hiperaktivni družbi privoščimo "duhovne oddihe" – trenutke tišine, ko poslušamo Njegov glas. Naj bo ta nedelja spomin, da prava produktivnost ni v številu opravljenih nalog, temveč v sposobnosti razlikovati med nujnim in večnim. Sredi sveta, ki nas vleče v sto smeri, Kristus še vedno ponuja tisto, kar je zares in za vedno potrebno: pozornost na Njegovega Duha, ki daje vsemu drugemu pravi pomen in globino. Zares potrebno je, da v vseh stvareh in v vsem ustvarjanju in odnosih postajamo Božji sogovorniki (Marije) in sodelavci (Marte) pri dopolnitvi stvarjenja in sprejemanju odrešenja za vse. Sveta Marjeta Antiohijska, prosi za nas.