Današnja nedelja je nekaj posebnega. Cerkev na Slovenskem usmerja pogled na naše svetniške kandidate. To niso ljudje iz drugega sveta, ampak ljudje iz iste zemlje, po kateri hodim tudi sam. Govorili so isti jezik, poznali podobne skrbi, doživljali razočaranja, bolezni, vojne, nerazumevanje in napore vsakdanjega življenja. Njihova svetost ni nastala zato, ker bi bilo njihovo življenje lažje, ampak zato, ker so dovolili Svetemu Duhu, da jih je počasi oblikoval po Kristusovi podobi.

Ko poslušam preroka Izaija, me vedno znova preseneti stavek: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti.« To ni grožnja, ampak povabilo. Kolikokrat si Boga predstavljam po meri svojih predstav. Pričakujem, da bo pravičnost delovala tako, kot jo razumem jaz. Bog pa odpira drugačen pogled. Njegovo srce je širše od mojega srca.

To se še posebej pokaže v evangeliju. Delavci prihajajo v vinograd ob različnih urah. Nekateri zgodaj zjutraj, drugi opoldne, tretji tik pred večerom. Na koncu vsi prejmejo enako plačilo. Ta prilika pogosto vznemiri človeka. Zdi se nepravična. Toda Jezus ne govori o plači za opravljeno delo. Govori o daru odrešenja. Govori o Očetu, ki se veseli vsakega človeka, ki se pusti najti, pa naj bo to na začetku življenja ali tik pred njegovim koncem.

Kolikokrat v sebi nosim misel, da si je Božjo bližino treba zaslužiti. Sveti Duh pa me počasi osvobaja takšne podobe Boga. Njegovo prvo dejanje je vedno dar. Šele potem se začne moja pot odgovora.

Zelo me je nagovorila zgodba iz zadnjih let. V eni izmed evropskih držav je zaradi zapiranja velike tovarne brez dela ostalo več sto ljudi. Med njimi je bil tudi gospod, star nekaj več kot petdeset let. Po več desetletjih poštenega dela je v nekaj tednih izgubil službo, samozavest in upanje. Dolgo ni našel nove zaposlitve. Nato mu je manjše družinsko podjetje ponudilo priložnost. Lastnik je kasneje dejal: »Nisem iskal popolnega življenjepisa. Iskal sem človeka, ki ni izgubil dostojanstva.«

Ko sem bral te besede, sem pomislil na današnji evangelij. Gospodar gre na trg tudi ob enajsti uri. V njegovih očeh ni odvečnih ljudi. Nihče ni odpisan. Nihče ni prepozen. Takšen je Božji pogled. Sveti Duh mi odpira oči, da začnem tudi druge gledati s tem usmiljenim pogledom.

To velja tudi za svetniške kandidate. Nihče izmed njih ni začel kot svetnik. Vsak je imel svojo zgodbo, svoje boje, svoje notranje puščave. Svetost ni življenje brez padcev. Svetost je srce, ki vedno znova vstane in se odpre Bogu.

Apostol Pavel danes zapiše ganljive besede: »Zame je življenje Kristus.« Ne govori kot človek, ki bi bežal pred svetom. Govori kot človek, ki je odkril največji zaklad. Ko človek sreča Kristusa, se spremeni težišče njegovega življenja. Zunanje okoliščine lahko ostanejo enake, notranje središče pa postane drugačno.

Prav to je delo Svetega Duha. Njegovo delovanje ni najprej v izrednih znamenjih. Začne se tam, kjer se srce počasi osvobaja strahu, zagrenjenosti in potrebe, da bi imelo vedno zadnjo besedo. Sveti Duh ni hrupen. Njegova moč je podobna rahlemu vetru, ki neopazno spreminja pokrajino.

Evharistija je prostor tega srečanja. Včasih se zgodi, da pridem k sveti maši utrujen, obremenjen z ljudmi, ki jih težko razumem, ali z vprašanji, na katera nimam odgovora. Kristus me ne pričaka z očitki. Na oltar položi samega sebe. To je največja skrivnost Cerkve. Ne prihajam predvsem nekaj dati Bogu, ampak sprejeti Njega, ki se podarja meni.

Ko Sveti Duh spremeni kruh in vino v Kristusovo telo in kri, želi isto preobrazbo izvršiti tudi v meni. Cilj evharistije ni samo lepo bogoslužje ali izpolnjena verska dolžnost. Cilj je človek, ki začne živeti iz Kristusove navzočnosti. Človek, ki v svoji družini prinaša mir, na delovnem mestu poštenost, v družbi upanje in v preizkušnjah zaupanje.

Morda prav zato svetniki niso bili ljudje velikih teorij. Bili so ljudje navzočnosti. Kdor je prišel blizu njih, je začutil, da Bog ni oddaljena ideja, ampak živa resničnost.

Današnja nedelja svetniških kandidatov mi zato odpira zelo preprosto vprašanje. Ne sprašujem se, ali bom nekoč storil velike stvari. Sprašujem se, ali bom danes dovolil Svetemu Duhu, da nekoliko omehča moje srce. Svetost se pogosto začne prav tam: v enem odpuščanju, v enem iskrenem pogovoru, v eni zvestobi, ki je nihče ne opazi, razen Boga.

Na koncu ostane psalmistova molitev: »Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo.« Ne piše: blizu je popolnim. Piše: blizu je tistim, ki ga kličejo. To je največje upanje tudi za moje življenje. Svetost ni nagrada za izbrane. Je pot človeka, ki vsak dan znova odpre svoje srce Svetemu Duhu, se hrani z evharistijo in zaupa, da Bog tudi iz njegove nepopolne zgodbe zna ustvariti nekaj lepega.

In morda bodo prav prihodnji rodovi v svetniških kandidatih prepoznali ljudi, ki so živeli to preprosto resnico: da je Bog vedno večji od naših predstav, njegovo usmiljenje širše od naših meja in njegova ljubezen močnejša od vsega, kar človeka želi zapreti v obup. To je veselje evangelija. To je življenje, ki ga Sveti Duh tiho rojeva v vsakem srcu, ki se mu odpre.