»Zakaj tudi sami od sebe ne presojate, kaj je prav?« (Lk 12,57)

Mi smo strokovnjaki za to, kar je koristno za duševno življenje. Ne znamo pa prav presojati tega, kar je nujno za večno, duhovno, neizčrpno življenje. Nespametni smo glede vsega, kar nam daje življenje, obvladamo pa vse, kar nam daje smrt. V evharistiji živimo Jezusovo življenje: njegov prihod, naše srečanje z njim in priložnost za spreobrnjenje v zaupen in domač odnos z Njim. On je luč za pravo presojanje naše sedanjosti in tudi moč, da jo živimo. V Njem lahko bližnjega, ki nam nasprotuje in je sovražen, sprejmemo kot brata/sestro na poti, in ne kot pekel in smrtnega sovražnika. V Njem in z Njim smo lahko usmiljeni, kakor je Oče usmiljen. Brez Njega, pa nas naša sovražnost do bližnjega obsodi, da smo Očetovi sovražniki in sodelavci smrti.