Odmeva velikonočna aleluja. Sveto pismo nas vabi v globino velikonočnega čudenja. Peter v Apd 2 govori z ognjem preroka: "Jezusa Nazarečana... ste vi križali, a Bog ga je obudil!" To ni le spomin na dogodek, temveč eksplozija življenja, ki raznese vse naše grobove.

Matejev evangelij (Mt 28,8-15) nas povabi v dve resničnosti: žene, ki tečejo od groba s strahom in neizmernim veseljem, ter stražarje, ki so si izmislili laž o ukradenem truplu. Tu se razkriva drama človeškega srca: nekateri sprejmejo vstajenje kot radostno novico, drugi se zaprejo v laž. A "vstajenje ni ideja, temveč oseba – Živi, ki nas išče".

Psalm 16 razodeva notranjo logiko tega veselja: "Ne boš pustil moje duše v smrti." Davidovo preroštvo se izpolni v Kristusu, a tudi v nas: kdor se dotakne Vstajenega, postane človek, ki "ima Gospoda vedno pred seboj" (Ps 16,8). To ni pobožna čustvenost, temveč korenita sprememba življenja.

Kje je naše mesto v tej zgodbi?

- Če smo kot žene: tečimo oznanjat, čeprav nam razum še zastaja.

- Če smo kot učenci: verujemo, čeprav ne vidimo, ker ljubezen presega dokaze.

- Če smo kot stražarji: pogumno priznamo, da nas strah pred spremembo še veže.

Vstajenje ni zaključena zgodba – to je moč, ki nas danes kliče iz vsakega "groba":

- Odsotnosti smisla (kot v praznih poganskih mitih, ki jih omenja Peter),

- Obljub brez upanja (kot Davidovi nasledniki pred Kristusom),

- Strahov pred resnico (kot pri farzejih, ki podkupujejo stražarje).

Angel ni rekel ženam "razmislite o tem", temveč "pojditve povedat" (Mt 28,7). Tako tudi mi – vsak krščanski dan je velika noč. Naj naša vera ne bo muzejski eksponat, temveč plamen, ki ga nosimo v tem svetu.

Aleluja! Kristus nas išče s svojo radostjo – ali bomo bežali ali se mu izročili?