V mestni župniji se mladi iz različnih družbenih slojev srečujejo ob skupnem vrtnarjenju. Kot veje na isti trti, v skupnem delu odkrijejo globlje povezanosti kot v vsakdanjih pogovorih.

V Jeruzalemu se srečajo apostoli, da bi rešili vprašanje spreobračanja poganov (Apd 15) – njihovo iskanje skupne rešitve postane podoba Cerkve kot skupnosti dialoga, kjer Duh prebija skozi človeške napetosti. Psalm 122 vzklikne: »Razveselil sem se, ko so mi rekli: ›V Gospodovo hišo pojdemo!‹«. Izraža veliko hrepenenje po povezanosti, ki presega vse razlike. Jezus razkriva intimno podobo odnosa: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15,5). Ne uporablja prispodobe, temveč izraža življenjsko resnico. Kristusova prisotnost v nas ni občutek, temveč življenjska moč, ki skozi bivanje v njem rodi sadove ljubezni.

Jeruzalemski koncil, romarjeva radost ob prihodu v svetišče in Jezusova podoba o trti in mladikah pričajo o edinosti, ki raste iz različnosti. »Obrezovanje« (Jn 15,2) ni kazen, temveč skrb Vinarja, ki oblikuje življenje za obilnejše plodove. V svetu, ki ceni samostojnost in samouresničenje, Kristusove besede še vedno obujajo mrtve: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Vabi nas k edinosti s seboj, ki rodi življenje v polnosti, takšno ki premaga smrt.